Kriza?

Ja mogoče pa res. Kako je definiran najboljši prijatelj? Je tisti, ki ti pri vseh stvareh pomaga po najboljših močeh, te pozna v dno duše, pozna tvoje slabosti in napake, pa te ima vseeno najraje na svetu. Sama sem to izkusila in moram priznatui, da če imaš pravega prijatelja, ti ni nobena stvar težka. Občutek imaš, da lahko letiš in vse je vedno v najlepšem redu, čeprav mogoče v realnosti ni čisto tako. Občutek je podoben, kot ko si zaljubljen. In ja, večino časa te nosi, pa še sam ne veš zakaj.
Imam občutek, da ni več tako, kot je bilo včasih. Seveda, še vedno sva si zelo blizu, vendar imava veliko manj časa druga za drugo kot nekoč. Če sem odkrita, se zadnje čase sploh ne pogovarjava več, če pa se že, se vse zmeniva v 15 minutah. Najini pogovorui so v preteklosti trajali po 1 uro ali več, sedaj pa... čedalje slabše. Zadnje čase si grem sama sebi na živce, ker si ne najdeva več najinega časa, ki bi bil res samo najin. Vedno vpleta sošolce in ostale in me enostavno ignorira. Zanjič, ko je prišla domov in sva šli skupaj na postajo se je raje pogovarjala z mojim bratom in mi ni namenila niti besede, ko pa smo prišli do busa, mi hladnokrvno reče: ej morm it. A je to kakšn odnos? Ni več isto. Boli me, ko vedno govori kako fajn se majo v šoli, kaj počnejo in načrtuje plane s sošolci med vikendom. V teh planih mene nikjer več ne omeni. Res mi je bad in občutek (ki me po mojem ne vara) imam, da ji ne pomenim več veliko. Ko se pogovarjava po telefonu tistih borih 15 minut.... še to bolj kot ne nakladam jaz, čene pa je vse tiho in mi govori, naj še kaj povem. Ne morem več... Vsak dan sem bolj razočarana. Pove mi samo še nekaj golih podatkov in to je to. Tudin med vikendom se ne videvava več. Najbolj me živcira, ko povem nekaj, kar je res, pa me zabije, da ni in če neki nočm nrdit me takoj napade k da sem najbolj grozen človek na ceumu planetu. Z mano se pogovarja samo, če jo katera izmed njenih cimer spravi ob živce. Ko sem hotla it na brucovanje ji tastari "niso" dovolil, da gre v lublano, ko pa jo sošolka povab v koper na inno... to bi pa šla, z veseljem in tastari ji kar čudežno pustijo. Tud kar čudežno ji pustijo vsak petek in soboto žurat. Sprava sem si misla: okej, sj jo bo minil.. pa je še zdj ni. Vem, ne bom je krivila, da je za vse kriva ona, tud js sm jo ignorirala zarad enga k mi je in mi še zmer velik pomen. Velikokrat mi je govorila, da jo zapostavljam, kar je blo najbrš res, a sem si še vedno vzela čas in sem ji povedala kaj počnem in sva skupaj obujali spomine. Sedaj pa ni več NAJU. Je samo še ona in jaz. Hotla sem se spomnt, kaj sva počeli nazadnje skupaj. Ali imam jaz premajhne možgane, ali pa res nisva že dolgo časa počeli nič zanimivega oz. se vsaj družili. Če jo hočem kaj vprašati, se ponavadi skoraj zadere name, zakaj kaj tako butastega sploh sprašujem. Vedno isto: sošolci pa bla bla. Boli me kurac za sošolce in ostale stvari in osebke, rada bi, da bi ble isto kt prej. Vprašam jo, če bi mi šla neki kupt, pa mi prbije, da nima 3 evrov? faking šit, js pa njej lhk zalagam, čeprou tut nimam dnarja? Sj ni mi muka, ampak..če pa ji vsi drugi več pomenjo kt js? Ne bom se pustila več izkoriščat. Kdaj nazadne me je resno vprašala kk se počutm? "ej veš, nimam cajta, grem zdele vn." okej, pa pjt, fajn se mej.
al pa:" eeej, kaj smo se mel hudo bla bla bla.." A je res tako težko dodat na koncu stavka tisto besedo: pogrešam te, al pa pogrešala sm te, mankala si mi? Očitnu sem sam še smet, katero pobere sam takrat, k se ji zdi, da bom kj uporabna.

Se splača vztrajati?

Se splača vztrajati? V vseh blogih ga velikokrat omenim. Sedaj pa se mi poraja dvom. Nevem več, ali naj vztrajam pri njem ali ne. Ne čutim, da ga imam tako rada kot sem ga imela nekaj mesecev nazaj. Nisem si znala predstavljati življenja brez njega in bi zanj naredila vse.
Najbrš je kri9vo njegovo obnašanje. Januarja mi je govoril, da sem najboljša, znam vse in sem nekaj posebnega. Odkar pa sem imela tipa, se je spremenil. Pred nekaj meseci sem končala z zvezo in velikokrat sem dobila občutek, da mi jo je očital.
Sedaj pa mi večkrat pove, da sem men manj inteligentnimi in me dejansko prepriča, da je vse to res. Sedaj me to ne gane več, a še pred nekaj dnevi sem bila zaradi njega pesimistična in čisto na tleh. Začela sem mu verjeti, da nisem nič posebnega, nisem pametna in sem nekaj najslabšega. Prijatelji me imajo za veliko optimistko in sončka, ker jih velikokrat nasmejem do solz in bili so kar začudeni, ker nisem bila več taka optimistka. Sedaj sem že back in the game.
Svoje mnenje o njem sem mu že velikokrat povedala, vendar z veselim tonom in me je jemal kot smešno stvar. Kakšen teden pa sem do njega hladna kot kamen in mu povedala, kaj mi gre pri njem na živce. Zna biti zelo nesramen, te zaničuje in govori, da smo dolenjci nekaj najslabšega, čeprav se s tem ne strinjam. In popustili so mi živci. Resnično sem se želela potruditi zanj in prvič narediti korak in osvajati tipa. Sedaj pa vem, da tega ne mislim narediti. Nočem tipa, ki me bo zaničeval. Vem, da ne misli tako. Učeraj je bil odkrit in mi povedal, da ne misli tako in po glasu sem prepoznalda, mi mu je žal, vendar še vedno nisem več prepričana vanj. Ko bo pravi trenutek, ga bom vprašala, zakaj ne more biti tak kot je bil januarja. Zakaj mi ne igra več na kitaro(prej mi jo je cele dneve), ne zna biti več prijazen in je tako ukazovalen? Pravui, da zna biti pravi romantik, nežen in bla bla bla. To pa so seveda samo besede. Zakaj bi se za neko stvar trudila samo jaz? Vsak si želi imeti občutek, da ga nekdo ljubi in potrebuje. Po mojem mnenju mu ga jaz dajem. Najbolj bedna stvar pa mi je ta, da ko sem mu priznala, da mi je ušeč in da ga imam resnično rada ni rekel nič nazaj, ampak spraševal zakaj in hote izvedeti čim več stvari. Hotel si je dokazati, da je res nekaj posebnega.
Vem, da si ne bom pustila, da bo po meni hodil neki tip. Znam biti preveč prijazna, se znam pošalit na svoj račun in ne znam zamerit zares. In nihče me ne bo izkoriščal.
Če mi ne bo pokazal, da sem resnično pomembna in se ne misl skulirat.. lahko rečem samo še adijo, ni me vreden. Spravlja me v slabo voljo in mi njegovo prezirljivo obnašanje ni nikakor po volji in mi prav nič ne ugaja.

Izkorist priložnost! Vedno

Vdala sem se v zmotno prepričanje, da nekoga nikoli ne bom mogla imeti ob sebi, čeprav si ga zelo močno želim. Navadila sem se, da svoje občutke do njega prikrijem sebi in njemu. Čeprav veva, da oba hočeva eno, se nama vedno dogajajo nekakšne drame. Sva skregana, nato spet pobotava in se mava najrajš na svetu.
Ko se mi na enkrančku telefona izpiše njegovo ime, se počutim kot bi letela. Počutim se, da lahko ob njem delam kar želim in se mi ni treba pretvarjati. Rad me ima takšno, kot sem. Pred nekaj dnevi me je vprašal, če imam koga nagledanga. Takoj sem mu odgovorila da ne in da so tipi za same probleme. Zadnje čase sem bila v pogledu ljubezni zelo pesimistična. On me je dvigal vedno višje in višje, nakar sem čez kak mesec pristala na realnih tleh. Od takrat naprej sem se držala pravila: Nič ne pričakuj, ker te tako nihče ne more prizadeti in tvoje srce čez nekaj časa ne bo potrebno lepiti skupaj. Vprašal me je, če imam koga posebnega nagledanega. Spet je sledil odgovor: "ne, nimam več. Vem, na kaj je namigoval. 2 meseca nazaj sem mu povedala resnico: da ga mam najraje na svetu in si brez njega ne predstavljam življenja. Ker je bil tiho in mi ni povedal ničer v zvezi na to temo, sem tudi jaz odnehala. Ignorirala sem ga in ga hotela zbrisati iz svojega življenja. Tudi, ko sva se pogovarjala, sem nanj gledala stogo le s prijateljske strani. Vprašal me je, zakaj sem kar naenkrat odnehala, če mi je nekdo zelo všeč. Naredil se mi je cmok v grlu, a sem vseeno nadaljevala: "Ne morem vztrajati v stvareh, za katere vem, da niso možne in so le moja iluzija." Nagovarjal me je, koliko mislim, da imam "šanse" pri njem. "okoli 20 procentov mogoče? Povedala sem mu, da to zame ni dovolj, da bi vztrajala. On pa mi je še naprej razlagal, da naj izkoristim teh 20 procentov, da ni vse za stran. Vem, kaj je hotel s tem povedati. Da me ima rad in si želi, da bi se obnašala tako kot sem se pred mojo izpovedjo. Priznam, večkrat se je on spomnil name kot jaz na njega in to iz preprostega razloga: nisem mu hotela težiti in mu biti vnapoto. Ponavadi je tako, da ko ljubljenega ignoriramo, dosežemo, da se začne zanimati zate. Meni osebno je to brezveze, kajti če imaš nekoga rad in lahko v njegovi družbi pokažeš svoj pravi jaz, ni potrebno, da ga ignoriraš. Če pa ga imaš na vsake toliko časa čez glavo, se umakneš za kakšen dan. Spomnim se vsake njegove besede. Poskus še enkrat, uspelo ti bo, izkorist teh 20 procentov, morš jih. A jih boš? Danes pa čakam in čakam, kliknem na skypu in ne odpiše. Pri njem se doskrat zgodi, da se prehitro ustrašim, da me nima več rad (čeprav mi čez nekaj časa dokaže, da se motim) in postanem hladnan kot led. Vem, takšna bom tudi od tega trenutka dalje (dokler se pač ne omehčam :P)
Nisem noben predpražnik, da bi z mano grdo ravnali. Če me jemlješ za samoumevno in mi in mi znaš samo na trenutke pokazati, da me imaš resnično rad...me pač nisi vreden. Ne mislim se več obremenjevati zaradi njega. Porabila sem svojih 80% svoje moči in če mi je ostalo še tistih borih 20%, za katere pravi, da je nujno, da jih izkoristim - ne bom jih. Zakaj bi se vedno samo jaz trudila za naju? Obravnavam te kot boga, ti pa se včasih delaš preveč "zajebanga" in mi prbijaš krute stvari. Ne, nikol več. Aja, reče mi clo, zakaj nimam tipa. In rečm, da nevem. In potem ta "butara" izjavi: si že mela filing, da si lahka? WTF? Lahka? V življenju sm enkrat zabluzila in ko mam rada mam ful rada in tega se kmal ne da spremenit. Rečem mu, da js ne iščem nekoga, ki me bo imel rad samo 2 meseca, nato pa bo najine pravljice konec.
Vem, da "nakladam," vendar se ob pisanju tega dnevnika sproščam in počutim veliko lažje.

Za konec pa še njegova misel, ki me je zelo ganila: "Ne glej samo na oči in zunanjo lepoto, nekdo se ti mora zares vsidrati v srcein pustit stopinje v njem." Šele potem veš, kako močno ga ljubiš.

Konec pravljic, čas, da se vrnem v sedanjo realnost in si pri njem postavim določene meje. Ne bom več klikala, klicala, se spomnila nanj in ne, ne bom vsak dan obiskovala njegove fb strani. The end of the story ;)(;

Dnevnik na morju I.

Skobacala sem se s pograda in odšla v kuhinjo. Tole morje mi postaja prav všeč. Nabrala sem si nekaj bonbonov. Vedno jih prebiram. Vzamem samo bonbone zelene, oranžnein rumene barve, rdeče pa vržem nazaj v škatlo. Nato se počasi, kot nekakšen polž odplazim nazaj na pograd. Priznati moram, da me je kar malo strah na njem. Ko sem bila stara devet let, sem padla z njega in si zlomila dve kosti na levi roki. Če bi bila ograja, se to ne bi zgodilo. Tudi letos je ni. Na vse pretege se trudim ostati mirna ter spati, vendar se vedno razmetavam na tuji postelji. Ko sem se sredi noči zbudila in odšla na wc, sem se zazrla v ogledalo. Prikazen na njem mi ni bila niti malo všeč. Lasje so iz vseh strani štrleli pokonci kot nekakšne antene. Zasmejala sem se in sama pri sebi dodala: saj smo na dopustu. Za dve uri sem odšla še spat, nato pa me je premamil vonj iz kuhinje. Mami je že pekla moj najljubši zajtrk. Hrenovke z jajci. Zbrali smo se za mizo. Ker sem bila lačna kot volk, sem se z veseljem pri priči posvetila hrani. Nato smo odšli na plažo. Vdala sem se v usodo, da letos ne bom imela takšne sreče in ne bom imela dobrega razgleda nad nasprotnim spolom. Ups, napaka. komaj sem se usedla, sem zagledala nekaj hudih "žrtev." Dva sta imela dolge lase. Pri mlajšem mi je bilo všeč to, da se je ljubeznivo in s polno veselja igral z dojenčkom. Potem je bil tukaj še žiga. Njemu sem se velikokrat nasmejala. Vedno je bil pod nami. Ravno en dan prej je mulce učil osla. Spomnim se, kakšni smo bili mi v teh letih. Niso igrali dolgo, že so se začeli kregati, on pa se je le smejal. Bili so doma blizu Cerknjice in njihov naglas je bil prav smešen. V zavijanju so bili hujši kot mi. Zvečer sem odšla v hišico, da sem si umirila živce od staršev, predvsem atija. Vsi smo se strnijali, da smo nekaj posebnega, če se ta dopust ne bomo "pobili." Doma smo navajeni, da se med dnevom držimo bolj zase in nobenemu ne skačemo po živčkih. Šla sem mimo biljardov. Lansko leto in leta prej je žetone prodajal Dino. Mmm... ko se spomnim nanj. Letos pa ga je zamenjal še en boljši. Nemorem vrjet, da so tudi hrvatje taki vukri. Nevem imena, zato ga bom poimenovala kar..hm..Alen. Ima srednje dolgo svetlo rjavkaste lase, visok je okoli 180 sentimetrov ter ima rjave oči, ki te potegnejo vase. Zdi se mi nekaj posebnega. Po moji oceni je star okoli 20 let, lahko tudi kakšno leto manj. Oooh, kaj je hud! Všeč mi je tudi, ker je zelo prijazen. Stopala sem proti igrišču za odbojko. Moji koraki so bili hitri zaradi fronte na domačem terenu. Prav o ničemer nisem razmišljala. Ati me je zares spravil ob živce. Biljardi niso bili polni, po cesti pa sem stopala edina. Alen mi je zažvižgal in moje razpoloženje je bilo takoj boljše. Da me tak hud tip opaz? Hudoooo :D
Tisti dan mi nihče več ni prišel do živega. Bratu sem zatežila, da bova šla večkrat biljard in bom lahko hrvaško lepoto večkrat uzrla.

sreča again=)

Dnevi hitro minevajo, jaz pa sem še vedno srečna in polna energije ter pričakovanja. Energijo mi daje ena posebna osebca, pričakovanje pa Švic, ki bo ta vikend. komj čakam Big Foot Mamo!! Nemorem skrit navdušenja, meša se mi že samo od misli, da jih bom spet vidla=)
Moje življenje je popolno. Pa sj je vsako življenje, samo zavedat se morš tega in znat cenit majhne trenutke. Meni to zadne čase presenetljivo dobro uspeva.
še enkrat: SREČNA SEM!! :D

Sreča

Kaj je sreča? Nepopisen trenutek, ko se ti zdi vse lepo in te iz tira ne spravi nobena stvar. Jaz sem jo občutila včeraj. Neverjetno, kako ti lahko samo en telefonski klic in oseba z drugega konca Slovenije pričara nasmešek na obrazu. Pa ne le nasmešek, počutiš se svobodnega in si prepričan, da bi lahko naredil nemogoče. Že kar nekaj časa je minilo od takega občutka. Sedaj pa sem back! =) Sanjarjenje o morju, plaži, utežeh, pravilni prehrani…toliko tem je, o katerih sva se pogovarjala. Vesela sem, da sem našla osebo, katera me nasmeji in sem pred njo res lahko jaz jaz. Počutim se domače in vem, da četudi bom izjavilo neko neumnost, se mi bo le nasmehnil in me popravil. Zdaj se zavedam kaj vse imam. Prijatelje, ki mi pomenijo največ. Zakaj bi se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi? Bolje, da se posvetimo dobrim stvarem, ki se nam dogajajo in jih znamo ceniti.

beda ljubezni

Poslušam komad Colors od Portugal the man in hočm spodit misli od njega. Res mi je ratalo že vseen zanga, sam pol pa kr na lepem – priblisk. Gledam slike s fešte na fejsu, dojamem, da njega ni gor. Tut drugač ni zahajou na nobene vaške partyje, sam useen me je prjela nepopisna jeza. Sploh se nism mogla kontrolirat in še zdj sopiham od jeze. Jeze, kr vem, da je biu z njo in sta šla zihr spet do konca. Po licu mi spolzi prva solza, nato druga, nato pa se jih usuje še kr velik. Počutm se izdano, razočarano, bedno. Prou rada bi ga vidla, se mu zdrla v obraz in pol bi bla kul. Vem, prej smo bli prjatli in bomo še ostal, sam vseen pa na trenutke tko boli. Zunj je sončk, pr men v srcu pa pada toča. Spomnm se vseh njegovih sladkih besed, obljub, skupnih sanj, potem pa se zavem sedanjosti. Pravijo, naj živim za sedanjost in naj pozabim na preteklost, vendar ni tko enostavno kt se sliš. Včasih nemorem prenest pritiska.
In potem pridejo spet trenutki (teh je velik več), ko čist pozabm nanga in mi je vseen s kom je, kaj počne, kk se ma. Pomirim se in pol še enkrat premislm zarad svojga čudnga obnašanja prej. A sm normalna? Je z mano vse uredu? Sm res lhk tko jezna nanga? Mam pravico? Glede na to, kaj mi je naredu, sm lahko, vendar js hočm odrast in sm mu že skorj vse odpustila. Za vsako solzo, k sm jo pretočila zarad njega, za vsako njegovo neizpolnjeno obljubo, vsako laž, vsak ignor. Sama sebe presenečam, da znam bit ponavad tko močne volje in mu prvoščm, da bi biu srečn z njo. Na nek način sm vesela, da sta onadva spet skupj, js pa samevam. Ne, nočm ga več. Bolj kot misel nanj me prevzema občutek krivde. Krivde, in to samo zato, ker sem se mu vedno pustila izzigrati. Zakaj sm si vzela zmeri čs zanga takrt k si je on zaželu moje družbe, zakaj nism bla nikol zahtevna do njega? Sploh se ne nehajo. Si odgovorim na enega, pa se mi takoj pojavi drugo. Ko si zaljubljen vidiš vse čisto drugače. Vse je popolno, ko pa se začne nekaj spreminjati, si zatiskaš oči pred resnico. Ljudje smo boječa in sebična bitja. Vedela sem, da ljubezen ne more trajati večno in bo nekoč propadla, vendar se na to prej nisem ozirala. Moja pričakovanja so bila prevelika. Nočem ponoviti te napake, sploh nočem več sanjat, kako bi bilo, če bi naredila kakšno stvar drugače. Zakaj so nam že kot otrokom brali ljubezenske pravljice, ki so se srečno končale? Škoda zgubljati besed in se trudit jezit. Za določene osebe se ne splača več potrudit. Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Eni ljudje so tako nezreli. Enkrat so za, drugič spet ne in medtem ti jokajo, kako te pogrešajo, te pripravijo do tega, da se ti zasmilijo. Sedaj ko pišem tole, sem se že pomirila in vem, da vedno obstaja neka sorodna duša, ki te bo imela rada ne glede na to, kakšen si v resnici. Občudujem prijatelje, ki mi stojijo ob strani. Dnevi hitro minevajo, skoraj ga ne omenjam več, a vseeno pride dan. Ko sem čisto na tleh in se mi zdi vse tako mračno. Kot da ne bi našla izhoda in se smilim sama sebi. Sedaj pa sem se zavestno odločila, da zaradi mene lahko počne karkoli, przadet me ne more več, ker me je s svojim obnašanjem že zbil na tla, me pohodu kot kakšen cigaretni ogorek. Res, da se čez pou leta ne bom več obremenjevala s temi težavami in bom mela pred očmi samo lepe trenutke, vendar ko pogledam nazaj, me močno stisne. Njegovo obnašanje do mene. Še zmeri ga ne dojemam. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Preteklost bom od sedaj naprej pustila za sabo in gledala naprej z dvignjeno glavo. Zakaj bi se ubadala z ljudmi, kateri si me ne zaslužijo in me ne cenijo dovolj? Izguba časa, volje.
Uuu, s kom sem spet filozofirala. Emanuelo:D haha, kterih lepih trenutkov sem se zdj spomnla. Naša klapa me je klicala enkrat ponoč in tko so mel preveč časa in so neki zafrkaval, js sm bla pa čist prepričana, da me kliče ta frendica, s katero smo ble skupj na morju in smo se ful ujele. Upam, da se letos na morju spet vidmo. Zakaj mora bit tko daleč? Prou pogrešam jo in potem najino »resno« pogovarjanje o nasprotnem spolu. Druga drugo spodbujamo in se smejemo zarad čudaške preteklosti. Solze so mi zopet zameglile oči. Ampak tokrat ne od žalosti, ampak od sreče. Tok časa je že minilo od najinga zadnjega pogovora, pa se še zmeri ujamemo. Srečna sem, da mam osebe, ki jim lhk rečem pravi prijatli in jih nočm zgubit.

VI. del

Minilo je že neki prečudovitih dni in še zdj ne dojemam vsega. Kakšno srečo mam, da lhk tko uživam in mam ob sebi osebco, za katero bi nrdila vse. Po prihodu nazaj v hišo sva bila oba presrečna, zaljubljena, čutila sva posebno energijo. Bil je že večer, ko sem se ulegla v posteljo in se odpravila spat. Tist trenutek pa je pršu k men, se usedu zdravn, me pokriv z deko in me gledou. Oboževala sem trenutke, ko me je občudoval in se mi znova in znova nasmihal in mi dajal občutek, da sm neki posebnega. Po dolgi in prijetni tišini mi je zašepetal na uho:« srečo mam, da sem te spoznou.« Noben mi ni reku še česa tko lepga. Niso mi pomembne osladne besede in pretvarjanje. Nekateri ti rečejo vse lepe besede, fejkajo, da so tut ponavad kul ter oh in sploh supr, sam da bi te zvlekl v postlo, on pa je biu čist drugačn. Drugačna zgodba. Počutila sem se, kt da ga poznam že od malga in pred njim me ni blo nikol strah, da bi rekla kakšno neumnost. Zopet me je začel poljubljat na vrat, vračala sem mu mokre poljube in čeprav so bli čisto navadni ter kratki, sem bila SREČNA. Postala sem nora nanj. Njegovi zobki, mel je.. kk naj povem?, vampirske in njegov nasmeh je bil res popovn. Na njem mi ni bil všeč samo videz, ampak tudi njegou karakter. Ko sem ga poljubljala, sem se počutila kot v devetih nebesih, vsak delček njegovega telesa sem oboževala, bil pa je samo moj. Predan mi je biu, z mano je biu nežen in izpolnil mi je veliko sanj. Zakaj bi ti nekdo kupovou materialne stvari, če nimajo pomena? Raje imam, da me preseneti na prou poseben način in greva skupej na kakšen izlet, kajti to si bom za vedno zapomnila. Materialne stvari lahko uničmo, našga spomina pa nemore noben zbrisat. Naša odločitev je, ktere spomine bomo obdržali v mislih in katerih ne. Poljubljava se, poskušam mu nrdit metuljčka. To je zame prvič.Z jezikom se nežno dotikam njegovega vratu, ga sesam, videt je, da mu je ušeč.

V. del

Vedno me je razvajal on, zato sem se odločila, da mu tokrat js nrdim presenečenje in nrdim njegovo najljubšo jed. Ribe. Z nežnim poljubom sem ga zbudila in mu pred nos pomolila zajtrk. Navdušen me je pogledou in reku:«nisem vedu, da znaš tut kuhat.« Zasmejala sem se in odvrnila:«ne podcenjuj me.« Pojedla sva in odšla na plažo. Prijel me je za roke ter sproti nosil vso najino prtljago. Bil je pravi kavalir. Razvajou me je, ob njem pa sem se počutila neki posebnga. Spet sva čofotala v vodi. Nauču me je clo skakat na glavo. Zmeri sem se tega bala in nikomur nism pustila, da bi me prepričou, da je varno skočt na glavo. Sem oseba, k včasih pomislm na najslabš. Pred mano se je vedno odvil film ljudi, ki so se na tak način ponesrečl in bodo za celo življenje na vozičku. Sama sebe sem presenečala, da sem ga ubogala in počela tisto, kar mi je naroču in ga skrbno poslušala. Prvi skok je biu obupen, on pa se mi je le smejou in hecou, da sm nadarjena. Ja seveda, sem si misla, ampk on je meu vedno ta čar, da me je prepričal za vsako stvar. Tut če bi bla žoga rdeča, on pa bi si zamislu, da je zelena, bi me v svoje mnenje prepričou. Ta lastnost me je na njem zelo prvlačla in včasih si je mogu zame res vzet čas, kajti nisem kar tako popustila. Nikol ni biu grob al pa nesramen do mene, vedno me je prepričou z lepimi besedami in potrpežljivostjo. Mojster dela vajo in vaja dela mojstra. Nasledn dan sem skok na glavo že obvladala in počutila sem se sposobno, bla sm pomosna nase, da sem premagala še en strah.
Ker zvečer nikakor nisem mogla zatisniti oči, sem zlezla k njemu na kavč. Pogovarjala sva se pozno v noč. Pogovarjala sva se o tipih, puncah in o tem, da je notranjost velik bol pomembna od zunanjosti. Zabrusila sem mu:«ne reč, da nikol ne zbiraš frendu po videzu.« Zamahnil je z roko in bil neki cajta tih, pol pa le izjavu: »če sem že koga takšnga zbrau, sva bla frenda en mesc, potem pa so se najine poti končale, ker nisva našla skupnega jezika.«

IV. del

Biu je tko lep. V mojem srčku je meu prou posebno mesto. Zagledala sem se v morje in razmišljala o njem. Tko veliko je, neskončno, osamljeno, js pa sedim poleg osebe, ki jo mam najrajš (sam da tega še neve) in cenim ta trenutek. Nekoč sem prebrala, da spoznavamo različne osebe, se imamo z njimi lepo ali pa nas spravijo na rob obupa in trenutki, ki jih z njimi preživljamo so neponovljivi. Nikoli več ne bova sedela na tej skali in razmišljala o morju. Ti trenutki se neponovljivi. Ko so mi skozi glavo švigale različne misli, sem opazila, da me Tadej nezavedno opazuje s kotički oči. Obrnem se, ga pogledam in mu vrnem nasmeh. Prevzame me njegova lepota. Tišina. Vendar to ni bila tista tišina, v kateri ti je neprijetno in razmišljaš kaj bi rekel, da bi jo zapolnil. Počutila sem se posebno. Vedno mi je neprijetno med tišino, ko pa sva skupej midva, jo obožujem, ker vem, da se drug ob drugem počutiva domače. Opazila sem, da nanj ne gledam več kot na prijatelja, ampak kot na predstavnika moškega spola. Obožujem vsako stvar na njem, vsak nasmeh, najlepš pa mi je, da sem pred njim res lahko js. Se smejem, jokam, sem tečna, jezna, pred njim lahko pokažem vse svoje občutke in ne glede na vse, me ima še vedno rad. Pred njim lahko izjavim še tako neumnost, pa me ne bo imel za totalno zmešano. Vesela sem, da sem končno našla takšno osebo in nikol ga nočm zgubit. Nežno me prime za vrat in me poljubi na lice, nato na ustnice. Nisem mogla skriti zaljubljenosti in mu začela poljube vračati. Nežno sem ga poljubljala po vratu, licu, ustnicah. Z vsakim pogledom sem ga požirala z očmi. Zdeu se mi je kt čarovnik, k me je začarou in sama sebe ne prepoznam. Še nekaj dni nazaj je bil zame le dobr prjatu, zdj pa se mi je zdeu tako lep, neki posebnega, kr prej nisem nikol opazila na nobenmu tipu. Nežni poljubi so se nadaljevali pozno v noč in ko naju je začelo rahlo zebsti, sva objeta odšla domov. Ni bilo sprenevedanja ali občutka strahu, kako se bova sedaj obnašala drug do drugega, kajti oba sva vedela, da drug do drugega čutiva nekaj posebnega. Kot vsak večer, sem se ulegla in takoj zaspala.

III. del

Ura je bila že 11, ko sem se zbudila, iz kuhinje pa je zopet dišalo in vonj me je kar omamil. Obujem si natikače, oblečem spalno srajico in se odzibam k njemu. Vidim ga, kako leta po kuhinji in pripravlja pribor. Prvič se mi je na njem zdelo nekaj… nekaj posebnega. Sonce je posijalo na njegove razmršene lase in v pižami je biu tko…lep. Nikol ga še nism vidla v takšni luči. Bil je postaven moški, njegovi črni razmršeni lasje so takoj vzbudili mojo pozornost, njegove zelenkaste oči pa so me prevzele.…Za vedno sem želela streti vanj in ga občudovati. Bil je kar precej večji od mene in zavedla sem se, da je moški po mojem okusu. Bil je brez majice in opazila sem, da tut ni preveč suh. In tko kot pravm js: meu je »maščobne« mišice. Ravno to na tipu obožujem, ker lhk kj stisneš k seb. Pozajtrkovala sva in šla na plažo. Tam sva šla plavat in na moje začudenje sva kmalu šla ven iz vode. Ponavadi jo je oboževal in sem ga morala dobesedno odvlečt iz morja, sedaj pa je sam dal tak predlog. Usedla sva se na bližnji kamen, hotela sem se ogrnit z brisačo, nato pa ugotovila, da sem jo pozabila v najini hišici. S svetlečimi oči me je pogledal in me nežno ogrnil z njegovo ter me nežno poljubil na lice. Sonce je že zahajalo, midva pa sva še vedno sedela na obali in se pogovarjala. Ostala sva sama na celotni plaži.

II. del

Sonce je že vzšlo, obema začne krulit v želodcu, zato odhitiva v najino hišco. Je majhna, nrjena za dve osebi. Mava eno spalnico z zakonsko postlo, raztegljiv kavč, kopalnico in kuhinjo. Tadej prnese v kuhinjo različno sadje ter vpraša, kaj bi jedla. Sanje vsake ženske so, da bi ji moški kuhal. Čeprou sva bla midva prjatla, se mi je vseen zdelo fajn, da je tko pozorn. Stopila sem na verando in opazovala ostale hišice in zaslišala prikupen smeh. Bila sem navdušena nad tem krajem, kajti vsi smo bili srečni in polni energije. Nato zaslišim glasen pok. »trš« Stečem v kuhinjo, on pa se prime za glavo in začne hitro pobirati razbit kozarec. Pogledam ga in mu rečem, naj ga pusti na tleh in takoj zatem se posvetiva hrani. Bila je tko okusna, počutila sem se kt kraljica, ki ji strežejo in vsak je prijazen do nje. Niti na romantiko ni pozabu. Nevem kje je našel dišeče svečke z okusom jagod. Tko so redke in zdelo se mi je čudovito, da se je zame tko potrudu. Odločila sva se, da greva popovdne skupj na plažo in uživava maksimalno. Sposodila sva si potapljaško opremo, nato pa me je podučil, kako se naj potapljam. Vedno sem se na nek način bala morskega dna. Ko sem plavala, nisem nikol hotla pogledat dol, ker sm si predstavljala, da me bo ena žival povlekla dol in nebom mogla splavat na površje. Začela sm hitro dihat in mu povedala, da me je zlo strah, on pa me je tko umirjeno pogledou, da sm tut js ratala mirnejša. »ne boj se, js bom tukej in se ti ne more nič zgodit,« mi s reče s toplim glasom. In začuda sem mu vrjela in se nisem obotavljala in ubadala z mislijo, kaj pa če se mi res kj nrdi. Velik ljudi kj obljublja, vendar teh obljub ne drži, zato smo velikokrat razočarani, Tadej pa mi je dokazou, da je vreden zaupanja. Potopila sem se pod vodo in takoj splavala na površje. Trudila sem se, da me nebi bilo strah, vendar strahu nisem bila kos. Prijel me je za roko in počutila sem se svobodno. Skupaj sva plavala pod vodo in kar naenkrat pred sabo zagledam morske konjičke. Ker sva bila oba zelo mirna, so odplesali en ples pred nama, nato pa odplavali drugam. Prava redkost je, če jih človek vidi, saj se nam ponavadi izogibajo. Očitno sva oddajala dobro energijo…=) Ker sva imela plavutke, sva se kmalu začela loviti po morskem dnu in mela sm se najbolj noro ever! Vidla sva vse tiste pisane ribe. Tiste, o katerih mi je enkrat prej razlagou. Po vrnitvi v skupno hiško sem se utrujena zleknila na zakonsko posteljo, on pa na raztegljiv kavč in zaspala.

SANJE I. del

Pridem izpod tuša, se spravm v pižamo in skočm v postlo. Pozabm ugasnt luč in komj zberem moči, da še enkrat vstanem in jo ugasnem. Mobi dam filat, naštimam budilko. Neki cajta še držim v roki fon in razmišlam, al naj ga pokličem al ne. Razmišlam, ubistvu pa potihem upam, da bo on mene. In me je res. Oglas se moja najljubša muska in tkoj se oglasm. »Čau Tadej,« se zaderem z veselim glasom v slušalko. Kk si? Kaj počneš? Kj novga v vaših koncih? Kr naenkrat ga zasipam s kupi vprašanj. On pa takoj v smeh in reče: »ne bit tko neučakana, sj mava še celo noč zase.« zasmejem se in začela sva najin pogovor. Najprej sva obdelala temo, kaj sva dns zanimivga počela, potem pa sva oba z mislimi odšla nekam delč delč stran. Na morje, lepo plažo, kraj, kjer ni velik ljudi in maš čas sam zase in za svoje bližnje. Sanja, da bo enkrat potvov na Bora Boro, js pa se mu tkoj prklučm in začnem še js sanjat. In potlej….mi začne pripovedvat kakšno življenje je na teh otokih. Sanjam, sanjam… in to sam zarad njega. Hočm vidt vse, kr je tut on vidu. Morske želve, hobotnce, ribe različnih vrst, posebne rake, najbl pa si želim vidt morske konjičke. Moj glas je biu tko mehk, kt da bi koga hotla zaščitt, hkrati pa sm se počutila tko domače med njegovim pripovedovanjem. V moji glavi se razplete mal drugačna zgodba in tisto noč sanjam, da sva bla skupj na tistmu kraju in sva se mela najlepš. Razkazou mi je vse. Zbudila sva se zgodi zjutrj in se odpravla proti obali gledat morske živali. Sediva na plaži in se pogovarjava, iščeva živalce. Sama sva. Prime me za roke in pravi: »prid, bova poiskala tvoje morske konjičke.« Kotički ustnic se mi premaknejo še višje kot ponavadi in spet dobim občutk, da sm nekomu pomembna in me ma rad, tko kt js njega. Obrneva se drug proti drugmu, strmiva drug v druzga in nato začne po plaži upit mjčkn froc. Prestrašm se, in odskočm stran. Tadej me še enkrat nežno prime za roke in se mi zasmeje. Vrnem mu nasmeh in se stisnem k njemu.

Prou posebn frend

Biu je mrzu zimski dan. Matka pride v sobo in prav: dns bomo šli voščt srečno novo leto naši žlahti. Oh crap, zakaj?? Zvlekla sm se iz postle, poklicala Leo in ostalo klapo, da smo pospravl stvari od novga leta, kr nam prej nikakor ni uspelo. En dan prej smo šli gor "pospravlat" pa smo še enkrat zafeštal. haha. popovdne pa visim na kompu, prvič sm šla na neko spletno klepetalnco. Tam najdem osebka, ki mi je po karakterju odgovarjal in mu dam msn. Tkoj me klikne in sva se ful zaštekala. Spravu me je v smeh in nepopism občutek. Občutek, da sm zmožna nrdit kr hočm. reku je, da gre v Lj in sm ga tkoj prašala, če grem lhk tut js z njim in seveda je biu čist navdušen. Zmenila sva se, da greva gledat jelenčka Nikota. hehe, prou spomnm se, kt da bi blo učer, pa je že pou leta nazaj. Js sm se še smejala, da mi bo lhk otroško karto kupu in da me bo itk tkoj prepoznou, k bom nekje med otroki letala gor pa dol:P Izmenjala sva si cifri, pol pa se je mogu poslovit in odpeketat v Lj.
In pol pride matka: pjmo na obiske!! >< ajoooj no in tej tvoji obiski, prvič in zadnjič letos sm ji rekla.
Usedem se v avto in že dobim sms. Kdo je pa zdj? Tadej. Z nasmeškom na obrazu sm prebrala prvi sms. Not je pisalo neki u vezi s kinom in najinim Jelenčkom. Ful je biu prjazn in mi tko še ceu večer pošilou smse. Vici so bli tku hudi. Zvečer so pršli k men še frendi, s katerimi se že eno leto velik družmo in hodmo skupj po feštah in še takrt sm komj skenslala Tadeja za par minut. Skos sm misla le nanga in k sm dobila sms sm se sam nasmehnla in pogledala proti mobiju. Ko so šli domov, smo si voščil (ija, taka je naša navada, vse treba na konc nrdit, prej se ne matrat xD)

Tko kt vsak večer laufam za komp in pogledam če kj novga, pol pa ugasnem. drin drin, zazvoni fon. Pogledam in vidm, da kliče Tadej. uff...kaj čm zdj? kk se naj obnašam? vse misli so mi šle po glavi in nism se mogla zbrat, kr ga nism hotla zaročarat kr sva se prej po msnju ful ujela. Dvignem slušalko in zaslišim njegov glas. Biu je tko...leep, neznam ga opisat. Najpj je govoru bol on o svojih kitarah in njegovi pameti. Tko sva se začela pogovarjat vsak dan. Dan za dnem, in ne po pou ure, al pa uro...najini pogovori so trajal tut po 4 ure na dan. Če sva mogla pa tolk obdelat.
Otroštvo, kam bi rada šla, najine sanje, tipi, punce, vseee. Z njim sm se lhk pogovarjala o čemer sm hotla in ni blo dneva, da se nebi slišala vsaj enkrat. Bla sva prava frenda, mogoč še več kot to. Vsak dan sm z nasmeškom na obrazu dvigala slušalko in pozabila na ostale prjatlce. Po moji glavi se je skos motov on. On on on, to je blo men najbol pomembno in vem, da je blo pr njemu isto. Čist nezavedno sm med najinim pogovorom krilla z rokami, se skos smejala in ležala na postli. Vse sva počela skupi. Če sm se mogla učit, mi je odgovoru na vsa vprašanja, velik stvari me je tut naučiu in kr je najbol pomembno: nauču me je, da morm gledat človekovo notranjost. Kaj ti rabi lep zunjanji videz, če si pa notr gniu? Skupj sva igrala miljonarja in kt sm že omenila, je on zlu zlu pametn, je on rešvov težka vprašanja, js pa lažja in dau mi je vedt, da sm pametna, da sm pomembna in to je blo men use. Med najinim pogovorom sm se počutila tk varno in obenem tko močno. Nikol se nisva mogla poslovit, pogovarjala sva se do 2 zjutrj in zmeri me je hecou, da ga ignoriram. Tist glas, tista prjaznost... Je najbol prjazn tip, k sm ga js kdajkoli spoznala. Ne, nisva se še vidla v živo, sam upam, da se enkrat bova. Noben ni biu še tko prjazn do mene kt on. Zdj se ne slišva več tolkrat kt prej, kr sm ga js mogoče z novico, da mam tipa przadela, zdj pa se zavedam, da sm nrdila veliko napako, kr sm ga začela zapostavlat. Zdj, k Tadej ni več tolk prsoten v mojmu življenju... šele vem, kolk mi je pomenu. Tut prej sm se tega zavedala, zdj pa se še bol. Vsak dan k sm pršla v šolo, sm mogla povedat vse o njem, kaj sva se pogovarjala, kk sva se mela. Kdr sm bla slabe vole mi je špilou na kitaro in sam zame se je nauču komade od BFM, velikrat pa mi je zaštilou tut tole:
http://www.youtube.com/watch?v=3YcNzHOBmk8
Nezavedno sm se na nek način zaljubila vanga. Zmeri je govoru, da ma vse, sam videza ne, men je biu pa tut po slikcah simpatičen. In NIKOL nism spoznala še tko izjemnega človeka. S svojim karakterjem me je tko prvlaču, k noben do zdj.
In njihove domače besede in moj smeh, k sm mu razlagala, kaj je puščica in njegovo zafrkavanje k nism vedla, kaj pomen šmugl...
Zanga sm bla mala kraljica, klicou me je "mala." Pogrešam tiste čase. Sj tut zdj se slišva in ene 5 dni nazaj je blo vse isto kt prej. In bla sm spet SREČNA. Še zmeri pa mi gre po glavi sam eno vprašanje: zakaj sm mu to nrdila? Da sm sploh mela tipa? Res, da je skor z druzga konca slovenije, sam useen. On me je tolažu kdr sm doživela kakšn padec. Edini tip, ki mi je dau res z dejanji vedt, da mu neki pomenm in nism neki lolek bolek, k je vsakmu vseen če obstaja al pa ne. Kr solze mi prtečejo k se spomnm, kk sva se mela lpo in Tadej je tip, ki ga nikol ne obžalujem , da je vstopu v moje življenje. Ja, tut skregala sva se, sam vseen sva se mela rada. On je neki posebnga, neki kr.... zmanjka mi besed, kr je tko popovn. Nasmejat zna, potolažt, naučit, včasih tut v tečno volo spravt. In moje sanje so, da nekega dne dobim tazga tipa kt je on.

Hvala, da obstajaš, vedno te bom nosila v srčku prou na posebnem mestu in te bom odnesla s sabo kamorkoli bom šla in tut minute ne bo, da se nebi spomnla nate. <33

Kolektivc

helouu=)
Ewo, prvi dan pisanja mojga spletnega dnevnika. Sedim za kompom in poslušam najljubšo musko: Big Foot Mamo. Poslušam jo kdr sm žalosta, srečna, zdolgočasena.... Narjača skupina ever!! Tk mi je smešno, da me njihova muska spremlja na vsakem koraku. Neki časa nazaj, ko je biu v Novmu mestu kolektivc smo se s frendi odpravl mau pogledat kaj se dogaja. Pridemo na loko...vsi neki pijani, tankajo na ful, mi pa se usedemo za mizo in naročimo mrzla piva (seveda LAŠKO, kk pa drugač:P) in se začvekamo. bla bla bla, sj veste, da če se ženske spravmo v debato kmal dž nrdimo. Naši pobje so ns sicer navajeni, sam useenu smo včasih preveč zgovorne. In pol smo šli pogledat na kraj "zločina." Na široko sm odprla usta in komj izdavla: to je to?? Neki cajta stojimo pred odrom in kr naenkrat pogledamo naokol in rečemo: a ni tle beda? Gremo mi rajš v big stara. Kk mi gre tist njihov dj na živce. Neve kaj je dobra muska, zto smo šle s frendico Leo naročit musko. Big Foot Mama: Nisem več s tabo. Tist k me poznajo, vejo, da je to moj naj komad in ga pojemo povsod. Pa naj bo to dekliščina, domača fešta, al pa kj druzga.
Prou fajn smo se mel. Se smejal, pel in kr je najbl pomembno: mel smo se faaaajn. In tk je miniu en supr dan.

Čau.bau.

Čaaau, tuki za kompom sedi ena pika in ji je zlu zlu dc. Pa sm se odločila, da grem pisat spletni dnevnik.. zna bit še zanimivo... To je baje fuuul KULJ popularno, pa sm si rekla: če majo to že vsi, bom mela pa še js, sj me nč ne stane (no, mogoč se lhk moje blazince na prstih obnucajo xD)

No.. da se js najprj na hitrco predstavm. Stara sam tam okol 16 let (ubistvu par mesceu več) in mi moji frendi pomenjo vse na svetu. Zlagala se bom, če rečem, da jih mam zdj celo kopico, lhk pa rečem, da jih mam za moj okus lih prou. V prostmu cajtu pa tut rada hodm po feštah, sploh zdj polet jih je vsak vikend ful in se mi kr srce trga k je vse na kupu, pozim pa nobene žive duše nikjer in če se hočš vsaj mal znort morš it v dobre stare Gabrijele al pa v Spejsa :P
Bolj kt zunanjost, me na človeku zanima notranjost. Vem, vsak to reče, sam men je to res pomembno in včasih se zdim sama seb krivična, ko kterga obsojam po videzu, sam pač taki smo ljudje. Zadne cajte pa sm se glede tega nekolk pobolšala.