Vdala sem se v zmotno prepričanje, da nekoga nikoli ne bom mogla imeti ob sebi, čeprav si ga zelo močno želim. Navadila sem se, da svoje občutke do njega prikrijem sebi in njemu. Čeprav veva, da oba hočeva eno, se nama vedno dogajajo nekakšne drame. Sva skregana, nato spet pobotava in se mava najrajš na svetu.
Ko se mi na enkrančku telefona izpiše njegovo ime, se počutim kot bi letela. Počutim se, da lahko ob njem delam kar želim in se mi ni treba pretvarjati. Rad me ima takšno, kot sem. Pred nekaj dnevi me je vprašal, če imam koga nagledanga. Takoj sem mu odgovorila da ne in da so tipi za same probleme. Zadnje čase sem bila v pogledu ljubezni zelo pesimistična. On me je dvigal vedno višje in višje, nakar sem čez kak mesec pristala na realnih tleh. Od takrat naprej sem se držala pravila: Nič ne pričakuj, ker te tako nihče ne more prizadeti in tvoje srce čez nekaj časa ne bo potrebno lepiti skupaj. Vprašal me je, če imam koga posebnega nagledanega. Spet je sledil odgovor: "ne, nimam več. Vem, na kaj je namigoval. 2 meseca nazaj sem mu povedala resnico: da ga mam najraje na svetu in si brez njega ne predstavljam življenja. Ker je bil tiho in mi ni povedal ničer v zvezi na to temo, sem tudi jaz odnehala. Ignorirala sem ga in ga hotela zbrisati iz svojega življenja. Tudi, ko sva se pogovarjala, sem nanj gledala stogo le s prijateljske strani. Vprašal me je, zakaj sem kar naenkrat odnehala, če mi je nekdo zelo všeč. Naredil se mi je cmok v grlu, a sem vseeno nadaljevala: "Ne morem vztrajati v stvareh, za katere vem, da niso možne in so le moja iluzija." Nagovarjal me je, koliko mislim, da imam "šanse" pri njem. "okoli 20 procentov mogoče? Povedala sem mu, da to zame ni dovolj, da bi vztrajala. On pa mi je še naprej razlagal, da naj izkoristim teh 20 procentov, da ni vse za stran. Vem, kaj je hotel s tem povedati. Da me ima rad in si želi, da bi se obnašala tako kot sem se pred mojo izpovedjo. Priznam, večkrat se je on spomnil name kot jaz na njega in to iz preprostega razloga: nisem mu hotela težiti in mu biti vnapoto. Ponavadi je tako, da ko ljubljenega ignoriramo, dosežemo, da se začne zanimati zate. Meni osebno je to brezveze, kajti če imaš nekoga rad in lahko v njegovi družbi pokažeš svoj pravi jaz, ni potrebno, da ga ignoriraš. Če pa ga imaš na vsake toliko časa čez glavo, se umakneš za kakšen dan. Spomnim se vsake njegove besede. Poskus še enkrat, uspelo ti bo, izkorist teh 20 procentov, morš jih. A jih boš? Danes pa čakam in čakam, kliknem na skypu in ne odpiše. Pri njem se doskrat zgodi, da se prehitro ustrašim, da me nima več rad (čeprav mi čez nekaj časa dokaže, da se motim) in postanem hladnan kot led. Vem, takšna bom tudi od tega trenutka dalje (dokler se pač ne omehčam :P)
Nisem noben predpražnik, da bi z mano grdo ravnali. Če me jemlješ za samoumevno in mi in mi znaš samo na trenutke pokazati, da me imaš resnično rad...me pač nisi vreden. Ne mislim se več obremenjevati zaradi njega. Porabila sem svojih 80% svoje moči in če mi je ostalo še tistih borih 20%, za katere pravi, da je nujno, da jih izkoristim - ne bom jih. Zakaj bi se vedno samo jaz trudila za naju? Obravnavam te kot boga, ti pa se včasih delaš preveč "zajebanga" in mi prbijaš krute stvari. Ne, nikol več. Aja, reče mi clo, zakaj nimam tipa. In rečm, da nevem. In potem ta "butara" izjavi: si že mela filing, da si lahka? WTF? Lahka? V življenju sm enkrat zabluzila in ko mam rada mam ful rada in tega se kmal ne da spremenit. Rečem mu, da js ne iščem nekoga, ki me bo imel rad samo 2 meseca, nato pa bo najine pravljice konec.
Vem, da "nakladam," vendar se ob pisanju tega dnevnika sproščam in počutim veliko lažje.
Za konec pa še njegova misel, ki me je zelo ganila: "Ne glej samo na oči in zunanjo lepoto, nekdo se ti mora zares vsidrati v srcein pustit stopinje v njem." Šele potem veš, kako močno ga ljubiš.
Konec pravljic, čas, da se vrnem v sedanjo realnost in si pri njem postavim določene meje. Ne bom več klikala, klicala, se spomnila nanj in ne, ne bom vsak dan obiskovala njegove fb strani. The end of the story ;)(;
Ni komentarjev:
Objavite komentar