Kriza?

Ja mogoče pa res. Kako je definiran najboljši prijatelj? Je tisti, ki ti pri vseh stvareh pomaga po najboljših močeh, te pozna v dno duše, pozna tvoje slabosti in napake, pa te ima vseeno najraje na svetu. Sama sem to izkusila in moram priznatui, da če imaš pravega prijatelja, ti ni nobena stvar težka. Občutek imaš, da lahko letiš in vse je vedno v najlepšem redu, čeprav mogoče v realnosti ni čisto tako. Občutek je podoben, kot ko si zaljubljen. In ja, večino časa te nosi, pa še sam ne veš zakaj.
Imam občutek, da ni več tako, kot je bilo včasih. Seveda, še vedno sva si zelo blizu, vendar imava veliko manj časa druga za drugo kot nekoč. Če sem odkrita, se zadnje čase sploh ne pogovarjava več, če pa se že, se vse zmeniva v 15 minutah. Najini pogovorui so v preteklosti trajali po 1 uro ali več, sedaj pa... čedalje slabše. Zadnje čase si grem sama sebi na živce, ker si ne najdeva več najinega časa, ki bi bil res samo najin. Vedno vpleta sošolce in ostale in me enostavno ignorira. Zanjič, ko je prišla domov in sva šli skupaj na postajo se je raje pogovarjala z mojim bratom in mi ni namenila niti besede, ko pa smo prišli do busa, mi hladnokrvno reče: ej morm it. A je to kakšn odnos? Ni več isto. Boli me, ko vedno govori kako fajn se majo v šoli, kaj počnejo in načrtuje plane s sošolci med vikendom. V teh planih mene nikjer več ne omeni. Res mi je bad in občutek (ki me po mojem ne vara) imam, da ji ne pomenim več veliko. Ko se pogovarjava po telefonu tistih borih 15 minut.... še to bolj kot ne nakladam jaz, čene pa je vse tiho in mi govori, naj še kaj povem. Ne morem več... Vsak dan sem bolj razočarana. Pove mi samo še nekaj golih podatkov in to je to. Tudin med vikendom se ne videvava več. Najbolj me živcira, ko povem nekaj, kar je res, pa me zabije, da ni in če neki nočm nrdit me takoj napade k da sem najbolj grozen človek na ceumu planetu. Z mano se pogovarja samo, če jo katera izmed njenih cimer spravi ob živce. Ko sem hotla it na brucovanje ji tastari "niso" dovolil, da gre v lublano, ko pa jo sošolka povab v koper na inno... to bi pa šla, z veseljem in tastari ji kar čudežno pustijo. Tud kar čudežno ji pustijo vsak petek in soboto žurat. Sprava sem si misla: okej, sj jo bo minil.. pa je še zdj ni. Vem, ne bom je krivila, da je za vse kriva ona, tud js sm jo ignorirala zarad enga k mi je in mi še zmer velik pomen. Velikokrat mi je govorila, da jo zapostavljam, kar je blo najbrš res, a sem si še vedno vzela čas in sem ji povedala kaj počnem in sva skupaj obujali spomine. Sedaj pa ni več NAJU. Je samo še ona in jaz. Hotla sem se spomnt, kaj sva počeli nazadnje skupaj. Ali imam jaz premajhne možgane, ali pa res nisva že dolgo časa počeli nič zanimivega oz. se vsaj družili. Če jo hočem kaj vprašati, se ponavadi skoraj zadere name, zakaj kaj tako butastega sploh sprašujem. Vedno isto: sošolci pa bla bla. Boli me kurac za sošolce in ostale stvari in osebke, rada bi, da bi ble isto kt prej. Vprašam jo, če bi mi šla neki kupt, pa mi prbije, da nima 3 evrov? faking šit, js pa njej lhk zalagam, čeprou tut nimam dnarja? Sj ni mi muka, ampak..če pa ji vsi drugi več pomenjo kt js? Ne bom se pustila več izkoriščat. Kdaj nazadne me je resno vprašala kk se počutm? "ej veš, nimam cajta, grem zdele vn." okej, pa pjt, fajn se mej.
al pa:" eeej, kaj smo se mel hudo bla bla bla.." A je res tako težko dodat na koncu stavka tisto besedo: pogrešam te, al pa pogrešala sm te, mankala si mi? Očitnu sem sam še smet, katero pobere sam takrat, k se ji zdi, da bom kj uporabna.