II. del

Sonce je že vzšlo, obema začne krulit v želodcu, zato odhitiva v najino hišco. Je majhna, nrjena za dve osebi. Mava eno spalnico z zakonsko postlo, raztegljiv kavč, kopalnico in kuhinjo. Tadej prnese v kuhinjo različno sadje ter vpraša, kaj bi jedla. Sanje vsake ženske so, da bi ji moški kuhal. Čeprou sva bla midva prjatla, se mi je vseen zdelo fajn, da je tko pozorn. Stopila sem na verando in opazovala ostale hišice in zaslišala prikupen smeh. Bila sem navdušena nad tem krajem, kajti vsi smo bili srečni in polni energije. Nato zaslišim glasen pok. »trš« Stečem v kuhinjo, on pa se prime za glavo in začne hitro pobirati razbit kozarec. Pogledam ga in mu rečem, naj ga pusti na tleh in takoj zatem se posvetiva hrani. Bila je tko okusna, počutila sem se kt kraljica, ki ji strežejo in vsak je prijazen do nje. Niti na romantiko ni pozabu. Nevem kje je našel dišeče svečke z okusom jagod. Tko so redke in zdelo se mi je čudovito, da se je zame tko potrudu. Odločila sva se, da greva popovdne skupj na plažo in uživava maksimalno. Sposodila sva si potapljaško opremo, nato pa me je podučil, kako se naj potapljam. Vedno sem se na nek način bala morskega dna. Ko sem plavala, nisem nikol hotla pogledat dol, ker sm si predstavljala, da me bo ena žival povlekla dol in nebom mogla splavat na površje. Začela sm hitro dihat in mu povedala, da me je zlo strah, on pa me je tko umirjeno pogledou, da sm tut js ratala mirnejša. »ne boj se, js bom tukej in se ti ne more nič zgodit,« mi s reče s toplim glasom. In začuda sem mu vrjela in se nisem obotavljala in ubadala z mislijo, kaj pa če se mi res kj nrdi. Velik ljudi kj obljublja, vendar teh obljub ne drži, zato smo velikokrat razočarani, Tadej pa mi je dokazou, da je vreden zaupanja. Potopila sem se pod vodo in takoj splavala na površje. Trudila sem se, da me nebi bilo strah, vendar strahu nisem bila kos. Prijel me je za roko in počutila sem se svobodno. Skupaj sva plavala pod vodo in kar naenkrat pred sabo zagledam morske konjičke. Ker sva bila oba zelo mirna, so odplesali en ples pred nama, nato pa odplavali drugam. Prava redkost je, če jih človek vidi, saj se nam ponavadi izogibajo. Očitno sva oddajala dobro energijo…=) Ker sva imela plavutke, sva se kmalu začela loviti po morskem dnu in mela sm se najbolj noro ever! Vidla sva vse tiste pisane ribe. Tiste, o katerih mi je enkrat prej razlagou. Po vrnitvi v skupno hiško sem se utrujena zleknila na zakonsko posteljo, on pa na raztegljiv kavč in zaspala.