Vedno me je razvajal on, zato sem se odločila, da mu tokrat js nrdim presenečenje in nrdim njegovo najljubšo jed. Ribe. Z nežnim poljubom sem ga zbudila in mu pred nos pomolila zajtrk. Navdušen me je pogledou in reku:«nisem vedu, da znaš tut kuhat.« Zasmejala sem se in odvrnila:«ne podcenjuj me.« Pojedla sva in odšla na plažo. Prijel me je za roke ter sproti nosil vso najino prtljago. Bil je pravi kavalir. Razvajou me je, ob njem pa sem se počutila neki posebnga. Spet sva čofotala v vodi. Nauču me je clo skakat na glavo. Zmeri sem se tega bala in nikomur nism pustila, da bi me prepričou, da je varno skočt na glavo. Sem oseba, k včasih pomislm na najslabš. Pred mano se je vedno odvil film ljudi, ki so se na tak način ponesrečl in bodo za celo življenje na vozičku. Sama sebe sem presenečala, da sem ga ubogala in počela tisto, kar mi je naroču in ga skrbno poslušala. Prvi skok je biu obupen, on pa se mi je le smejou in hecou, da sm nadarjena. Ja seveda, sem si misla, ampk on je meu vedno ta čar, da me je prepričal za vsako stvar. Tut če bi bla žoga rdeča, on pa bi si zamislu, da je zelena, bi me v svoje mnenje prepričou. Ta lastnost me je na njem zelo prvlačla in včasih si je mogu zame res vzet čas, kajti nisem kar tako popustila. Nikol ni biu grob al pa nesramen do mene, vedno me je prepričou z lepimi besedami in potrpežljivostjo. Mojster dela vajo in vaja dela mojstra. Nasledn dan sem skok na glavo že obvladala in počutila sem se sposobno, bla sm pomosna nase, da sem premagala še en strah.
Ker zvečer nikakor nisem mogla zatisniti oči, sem zlezla k njemu na kavč. Pogovarjala sva se pozno v noč. Pogovarjala sva se o tipih, puncah in o tem, da je notranjost velik bol pomembna od zunanjosti. Zabrusila sem mu:«ne reč, da nikol ne zbiraš frendu po videzu.« Zamahnil je z roko in bil neki cajta tih, pol pa le izjavu: »če sem že koga takšnga zbrau, sva bla frenda en mesc, potem pa so se najine poti končale, ker nisva našla skupnega jezika.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar