beda ljubezni

Poslušam komad Colors od Portugal the man in hočm spodit misli od njega. Res mi je ratalo že vseen zanga, sam pol pa kr na lepem – priblisk. Gledam slike s fešte na fejsu, dojamem, da njega ni gor. Tut drugač ni zahajou na nobene vaške partyje, sam useen me je prjela nepopisna jeza. Sploh se nism mogla kontrolirat in še zdj sopiham od jeze. Jeze, kr vem, da je biu z njo in sta šla zihr spet do konca. Po licu mi spolzi prva solza, nato druga, nato pa se jih usuje še kr velik. Počutm se izdano, razočarano, bedno. Prou rada bi ga vidla, se mu zdrla v obraz in pol bi bla kul. Vem, prej smo bli prjatli in bomo še ostal, sam vseen pa na trenutke tko boli. Zunj je sončk, pr men v srcu pa pada toča. Spomnm se vseh njegovih sladkih besed, obljub, skupnih sanj, potem pa se zavem sedanjosti. Pravijo, naj živim za sedanjost in naj pozabim na preteklost, vendar ni tko enostavno kt se sliš. Včasih nemorem prenest pritiska.
In potem pridejo spet trenutki (teh je velik več), ko čist pozabm nanga in mi je vseen s kom je, kaj počne, kk se ma. Pomirim se in pol še enkrat premislm zarad svojga čudnga obnašanja prej. A sm normalna? Je z mano vse uredu? Sm res lhk tko jezna nanga? Mam pravico? Glede na to, kaj mi je naredu, sm lahko, vendar js hočm odrast in sm mu že skorj vse odpustila. Za vsako solzo, k sm jo pretočila zarad njega, za vsako njegovo neizpolnjeno obljubo, vsako laž, vsak ignor. Sama sebe presenečam, da znam bit ponavad tko močne volje in mu prvoščm, da bi biu srečn z njo. Na nek način sm vesela, da sta onadva spet skupj, js pa samevam. Ne, nočm ga več. Bolj kot misel nanj me prevzema občutek krivde. Krivde, in to samo zato, ker sem se mu vedno pustila izzigrati. Zakaj sm si vzela zmeri čs zanga takrt k si je on zaželu moje družbe, zakaj nism bla nikol zahtevna do njega? Sploh se ne nehajo. Si odgovorim na enega, pa se mi takoj pojavi drugo. Ko si zaljubljen vidiš vse čisto drugače. Vse je popolno, ko pa se začne nekaj spreminjati, si zatiskaš oči pred resnico. Ljudje smo boječa in sebična bitja. Vedela sem, da ljubezen ne more trajati večno in bo nekoč propadla, vendar se na to prej nisem ozirala. Moja pričakovanja so bila prevelika. Nočem ponoviti te napake, sploh nočem več sanjat, kako bi bilo, če bi naredila kakšno stvar drugače. Zakaj so nam že kot otrokom brali ljubezenske pravljice, ki so se srečno končale? Škoda zgubljati besed in se trudit jezit. Za določene osebe se ne splača več potrudit. Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Eni ljudje so tako nezreli. Enkrat so za, drugič spet ne in medtem ti jokajo, kako te pogrešajo, te pripravijo do tega, da se ti zasmilijo. Sedaj ko pišem tole, sem se že pomirila in vem, da vedno obstaja neka sorodna duša, ki te bo imela rada ne glede na to, kakšen si v resnici. Občudujem prijatelje, ki mi stojijo ob strani. Dnevi hitro minevajo, skoraj ga ne omenjam več, a vseeno pride dan. Ko sem čisto na tleh in se mi zdi vse tako mračno. Kot da ne bi našla izhoda in se smilim sama sebi. Sedaj pa sem se zavestno odločila, da zaradi mene lahko počne karkoli, przadet me ne more več, ker me je s svojim obnašanjem že zbil na tla, me pohodu kot kakšen cigaretni ogorek. Res, da se čez pou leta ne bom več obremenjevala s temi težavami in bom mela pred očmi samo lepe trenutke, vendar ko pogledam nazaj, me močno stisne. Njegovo obnašanje do mene. Še zmeri ga ne dojemam. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Preteklost bom od sedaj naprej pustila za sabo in gledala naprej z dvignjeno glavo. Zakaj bi se ubadala z ljudmi, kateri si me ne zaslužijo in me ne cenijo dovolj? Izguba časa, volje.
Uuu, s kom sem spet filozofirala. Emanuelo:D haha, kterih lepih trenutkov sem se zdj spomnla. Naša klapa me je klicala enkrat ponoč in tko so mel preveč časa in so neki zafrkaval, js sm bla pa čist prepričana, da me kliče ta frendica, s katero smo ble skupj na morju in smo se ful ujele. Upam, da se letos na morju spet vidmo. Zakaj mora bit tko daleč? Prou pogrešam jo in potem najino »resno« pogovarjanje o nasprotnem spolu. Druga drugo spodbujamo in se smejemo zarad čudaške preteklosti. Solze so mi zopet zameglile oči. Ampak tokrat ne od žalosti, ampak od sreče. Tok časa je že minilo od najinga zadnjega pogovora, pa se še zmeri ujamemo. Srečna sem, da mam osebe, ki jim lhk rečem pravi prijatli in jih nočm zgubit.