Vse sanjamo o tem, da bomo nekega dne spoznale popolnega moškega. Med gledanjem romantičnih filmov in risank sanjamo, kako bi bilo, če bio v tem trenutku imele tega "popolnega" moškega pred seboj. Znal bi reči prave besede, nas nasmejati, potolažiti, imeti zlato srce in nas naučil ljubiti.
Nato sem se zamislila. Stop! Nikoli ne smemo o tem razmišljati tako zasanjano, saj se zgodi, da smo razočarane. Najti moramo neko srednjko mejo. Še vedno verjamem, da obstaja tisti nekdo, kateri bo v velikih stvareh podoben popolnežu.
Vem, ljubezen mora biti sprejemajoča. Sprejeti moramo osebo takšno kot je, saj si tidi vsi mi želimo, da bi bili sprejeti med drugimi. Nikoli pa se ne vprašamo, zakaj ne bi najprej začeli ceniti sami sebe in se imeli za posebne. Če nisi zadovoljen sam s sabo, tudi z drugimi ne boš.
Ljunezen mora biti brezpogojna. V ljubezenskem odnosu bi se morali obnašati tako, kot se obnašamo v resnici, brez olepšavanj. Glavna lastnost ljubezni pa je, da si v odnosu srečen in da se skupaj nasmejeta večkrat, kakor jočeta. Tudi solze so dopustljive, vendar naj bodo raje solze sreče. Partner te ne sme poniževati, znati te mora ceniti in to ti večkrat povedati ter dokazati.
Znati moramo odpustiti. Sami sebi ter drugim. Ni mi težko reči: "oprosti," vendar ko izrečem to besedo, mislim resno. Odpuščati pomeni, da pogledaš z nekega drugega zornega kota in človeku resnično oprostiš. Vsakdo kdaj joka, se smeje, opravlja, je pozitiven in energičen, vendar vsakdo dela tudi napake. Motiti se je človeško, na nas pa je, ali se znamo potem tudi opravičiti po storjeni napaki.
Zakaj bi obsojali druge? Zakaj smo naravnani tako, da opazimo napake drugih, pred svojim pragom pa ne pometemo? Včasih se pred našimi vrati nabere več pajčevine in umazanije, kot pri ostalih skupaj. Drugim bi morali pokazati, koliko nam pomenijo, jim to večkrat povedati in biti srečni, da jih imamo v svoji bližini.
Največje darilo, ki ga lahko damo ljubljeni osebi je naša ljubezen, poleg tega pa še spoštljivost. Da ga spoštujemo in zaupamo njegovim odločitvam.
V odnosu bi morali biti tudi sodelovalni. Kolikor daš, toliko dobiš nazaj. Ljubezen je zastonj, zanjo ne rabimo plačati niti centa, pa jo vendarle premalokrat razdajamo. Jo sploh znamo ceniti? ponavadi se zavemo, da nam nekaj manjka, ko to dragoceno stvar izgubimo in ugotovimo, da je ne bomo dobili nazaj.
Kadar povemo, da imamo nekoga radi, ga ljubimo in nam ni vseeno zanj, pusti to na nas samih in drugih pozitivne posledice. Postanemo veseli, zadovoljni, čutimo, da smo nekje zaželeni in nekam pripadamo.
Zakaj večkrat ne izrečemo teh besed:
Hvala, da si del mojega življenja. Hvala, da me ljubiš. Hvala, da si napravil moje življenje tako bogato in sem s tabo lahko, to kar sem v resnici.
Kadar smo odkriti, se po navadi izteče tako, kot bi se moralo. Če imamo nekoga radi, mu to povemo, če pa nas nekdo odbija in ne želimo biti z njim, mu moramo to prav tako povedati. Slediti moramo svojemu srcu, razumu pa moramo posvečati nekoli manj časa, saj se s srcem doseže veliko več lepih dejanj, kot samo z moćgani. Zakaj bi razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi nekomu izpovedale ljubezen? V življenju moramo tvegati, si upati in biti močni.
"Nikogar ne moremo spremeniti. Največ, kar lahko storimo je, da mu ponudimo ljubezen."
Ni komentarjev:
Objavite komentar