Ja mogoče pa res. Kako je definiran najboljši prijatelj? Je tisti, ki ti pri vseh stvareh pomaga po najboljših močeh, te pozna v dno duše, pozna tvoje slabosti in napake, pa te ima vseeno najraje na svetu. Sama sem to izkusila in moram priznatui, da če imaš pravega prijatelja, ti ni nobena stvar težka. Občutek imaš, da lahko letiš in vse je vedno v najlepšem redu, čeprav mogoče v realnosti ni čisto tako. Občutek je podoben, kot ko si zaljubljen. In ja, večino časa te nosi, pa še sam ne veš zakaj.
Imam občutek, da ni več tako, kot je bilo včasih. Seveda, še vedno sva si zelo blizu, vendar imava veliko manj časa druga za drugo kot nekoč. Če sem odkrita, se zadnje čase sploh ne pogovarjava več, če pa se že, se vse zmeniva v 15 minutah. Najini pogovorui so v preteklosti trajali po 1 uro ali več, sedaj pa... čedalje slabše. Zadnje čase si grem sama sebi na živce, ker si ne najdeva več najinega časa, ki bi bil res samo najin. Vedno vpleta sošolce in ostale in me enostavno ignorira. Zanjič, ko je prišla domov in sva šli skupaj na postajo se je raje pogovarjala z mojim bratom in mi ni namenila niti besede, ko pa smo prišli do busa, mi hladnokrvno reče: ej morm it. A je to kakšn odnos? Ni več isto. Boli me, ko vedno govori kako fajn se majo v šoli, kaj počnejo in načrtuje plane s sošolci med vikendom. V teh planih mene nikjer več ne omeni. Res mi je bad in občutek (ki me po mojem ne vara) imam, da ji ne pomenim več veliko. Ko se pogovarjava po telefonu tistih borih 15 minut.... še to bolj kot ne nakladam jaz, čene pa je vse tiho in mi govori, naj še kaj povem. Ne morem več... Vsak dan sem bolj razočarana. Pove mi samo še nekaj golih podatkov in to je to. Tudin med vikendom se ne videvava več. Najbolj me živcira, ko povem nekaj, kar je res, pa me zabije, da ni in če neki nočm nrdit me takoj napade k da sem najbolj grozen človek na ceumu planetu. Z mano se pogovarja samo, če jo katera izmed njenih cimer spravi ob živce. Ko sem hotla it na brucovanje ji tastari "niso" dovolil, da gre v lublano, ko pa jo sošolka povab v koper na inno... to bi pa šla, z veseljem in tastari ji kar čudežno pustijo. Tud kar čudežno ji pustijo vsak petek in soboto žurat. Sprava sem si misla: okej, sj jo bo minil.. pa je še zdj ni. Vem, ne bom je krivila, da je za vse kriva ona, tud js sm jo ignorirala zarad enga k mi je in mi še zmer velik pomen. Velikokrat mi je govorila, da jo zapostavljam, kar je blo najbrš res, a sem si še vedno vzela čas in sem ji povedala kaj počnem in sva skupaj obujali spomine. Sedaj pa ni več NAJU. Je samo še ona in jaz. Hotla sem se spomnt, kaj sva počeli nazadnje skupaj. Ali imam jaz premajhne možgane, ali pa res nisva že dolgo časa počeli nič zanimivega oz. se vsaj družili. Če jo hočem kaj vprašati, se ponavadi skoraj zadere name, zakaj kaj tako butastega sploh sprašujem. Vedno isto: sošolci pa bla bla. Boli me kurac za sošolce in ostale stvari in osebke, rada bi, da bi ble isto kt prej. Vprašam jo, če bi mi šla neki kupt, pa mi prbije, da nima 3 evrov? faking šit, js pa njej lhk zalagam, čeprou tut nimam dnarja? Sj ni mi muka, ampak..če pa ji vsi drugi več pomenjo kt js? Ne bom se pustila več izkoriščat. Kdaj nazadne me je resno vprašala kk se počutm? "ej veš, nimam cajta, grem zdele vn." okej, pa pjt, fajn se mej.
al pa:" eeej, kaj smo se mel hudo bla bla bla.." A je res tako težko dodat na koncu stavka tisto besedo: pogrešam te, al pa pogrešala sm te, mankala si mi? Očitnu sem sam še smet, katero pobere sam takrat, k se ji zdi, da bom kj uporabna.
torek, 23. november 2010
sobota, 20. november 2010
Se splača vztrajati?
Se splača vztrajati? V vseh blogih ga velikokrat omenim. Sedaj pa se mi poraja dvom. Nevem več, ali naj vztrajam pri njem ali ne. Ne čutim, da ga imam tako rada kot sem ga imela nekaj mesecev nazaj. Nisem si znala predstavljati življenja brez njega in bi zanj naredila vse.
Najbrš je kri9vo njegovo obnašanje. Januarja mi je govoril, da sem najboljša, znam vse in sem nekaj posebnega. Odkar pa sem imela tipa, se je spremenil. Pred nekaj meseci sem končala z zvezo in velikokrat sem dobila občutek, da mi jo je očital.
Sedaj pa mi večkrat pove, da sem men manj inteligentnimi in me dejansko prepriča, da je vse to res. Sedaj me to ne gane več, a še pred nekaj dnevi sem bila zaradi njega pesimistična in čisto na tleh. Začela sem mu verjeti, da nisem nič posebnega, nisem pametna in sem nekaj najslabšega. Prijatelji me imajo za veliko optimistko in sončka, ker jih velikokrat nasmejem do solz in bili so kar začudeni, ker nisem bila več taka optimistka. Sedaj sem že back in the game.
Svoje mnenje o njem sem mu že velikokrat povedala, vendar z veselim tonom in me je jemal kot smešno stvar. Kakšen teden pa sem do njega hladna kot kamen in mu povedala, kaj mi gre pri njem na živce. Zna biti zelo nesramen, te zaničuje in govori, da smo dolenjci nekaj najslabšega, čeprav se s tem ne strinjam. In popustili so mi živci. Resnično sem se želela potruditi zanj in prvič narediti korak in osvajati tipa. Sedaj pa vem, da tega ne mislim narediti. Nočem tipa, ki me bo zaničeval. Vem, da ne misli tako. Učeraj je bil odkrit in mi povedal, da ne misli tako in po glasu sem prepoznalda, mi mu je žal, vendar še vedno nisem več prepričana vanj. Ko bo pravi trenutek, ga bom vprašala, zakaj ne more biti tak kot je bil januarja. Zakaj mi ne igra več na kitaro(prej mi jo je cele dneve), ne zna biti več prijazen in je tako ukazovalen? Pravui, da zna biti pravi romantik, nežen in bla bla bla. To pa so seveda samo besede. Zakaj bi se za neko stvar trudila samo jaz? Vsak si želi imeti občutek, da ga nekdo ljubi in potrebuje. Po mojem mnenju mu ga jaz dajem. Najbolj bedna stvar pa mi je ta, da ko sem mu priznala, da mi je ušeč in da ga imam resnično rada ni rekel nič nazaj, ampak spraševal zakaj in hote izvedeti čim več stvari. Hotel si je dokazati, da je res nekaj posebnega.
Vem, da si ne bom pustila, da bo po meni hodil neki tip. Znam biti preveč prijazna, se znam pošalit na svoj račun in ne znam zamerit zares. In nihče me ne bo izkoriščal.
Če mi ne bo pokazal, da sem resnično pomembna in se ne misl skulirat.. lahko rečem samo še adijo, ni me vreden. Spravlja me v slabo voljo in mi njegovo prezirljivo obnašanje ni nikakor po volji in mi prav nič ne ugaja.
Najbrš je kri9vo njegovo obnašanje. Januarja mi je govoril, da sem najboljša, znam vse in sem nekaj posebnega. Odkar pa sem imela tipa, se je spremenil. Pred nekaj meseci sem končala z zvezo in velikokrat sem dobila občutek, da mi jo je očital.
Sedaj pa mi večkrat pove, da sem men manj inteligentnimi in me dejansko prepriča, da je vse to res. Sedaj me to ne gane več, a še pred nekaj dnevi sem bila zaradi njega pesimistična in čisto na tleh. Začela sem mu verjeti, da nisem nič posebnega, nisem pametna in sem nekaj najslabšega. Prijatelji me imajo za veliko optimistko in sončka, ker jih velikokrat nasmejem do solz in bili so kar začudeni, ker nisem bila več taka optimistka. Sedaj sem že back in the game.
Svoje mnenje o njem sem mu že velikokrat povedala, vendar z veselim tonom in me je jemal kot smešno stvar. Kakšen teden pa sem do njega hladna kot kamen in mu povedala, kaj mi gre pri njem na živce. Zna biti zelo nesramen, te zaničuje in govori, da smo dolenjci nekaj najslabšega, čeprav se s tem ne strinjam. In popustili so mi živci. Resnično sem se želela potruditi zanj in prvič narediti korak in osvajati tipa. Sedaj pa vem, da tega ne mislim narediti. Nočem tipa, ki me bo zaničeval. Vem, da ne misli tako. Učeraj je bil odkrit in mi povedal, da ne misli tako in po glasu sem prepoznalda, mi mu je žal, vendar še vedno nisem več prepričana vanj. Ko bo pravi trenutek, ga bom vprašala, zakaj ne more biti tak kot je bil januarja. Zakaj mi ne igra več na kitaro(prej mi jo je cele dneve), ne zna biti več prijazen in je tako ukazovalen? Pravui, da zna biti pravi romantik, nežen in bla bla bla. To pa so seveda samo besede. Zakaj bi se za neko stvar trudila samo jaz? Vsak si želi imeti občutek, da ga nekdo ljubi in potrebuje. Po mojem mnenju mu ga jaz dajem. Najbolj bedna stvar pa mi je ta, da ko sem mu priznala, da mi je ušeč in da ga imam resnično rada ni rekel nič nazaj, ampak spraševal zakaj in hote izvedeti čim več stvari. Hotel si je dokazati, da je res nekaj posebnega.
Vem, da si ne bom pustila, da bo po meni hodil neki tip. Znam biti preveč prijazna, se znam pošalit na svoj račun in ne znam zamerit zares. In nihče me ne bo izkoriščal.
Če mi ne bo pokazal, da sem resnično pomembna in se ne misl skulirat.. lahko rečem samo še adijo, ni me vreden. Spravlja me v slabo voljo in mi njegovo prezirljivo obnašanje ni nikakor po volji in mi prav nič ne ugaja.
sreda, 10. november 2010
Izkorist priložnost! Vedno
Vdala sem se v zmotno prepričanje, da nekoga nikoli ne bom mogla imeti ob sebi, čeprav si ga zelo močno želim. Navadila sem se, da svoje občutke do njega prikrijem sebi in njemu. Čeprav veva, da oba hočeva eno, se nama vedno dogajajo nekakšne drame. Sva skregana, nato spet pobotava in se mava najrajš na svetu.
Ko se mi na enkrančku telefona izpiše njegovo ime, se počutim kot bi letela. Počutim se, da lahko ob njem delam kar želim in se mi ni treba pretvarjati. Rad me ima takšno, kot sem. Pred nekaj dnevi me je vprašal, če imam koga nagledanga. Takoj sem mu odgovorila da ne in da so tipi za same probleme. Zadnje čase sem bila v pogledu ljubezni zelo pesimistična. On me je dvigal vedno višje in višje, nakar sem čez kak mesec pristala na realnih tleh. Od takrat naprej sem se držala pravila: Nič ne pričakuj, ker te tako nihče ne more prizadeti in tvoje srce čez nekaj časa ne bo potrebno lepiti skupaj. Vprašal me je, če imam koga posebnega nagledanega. Spet je sledil odgovor: "ne, nimam več. Vem, na kaj je namigoval. 2 meseca nazaj sem mu povedala resnico: da ga mam najraje na svetu in si brez njega ne predstavljam življenja. Ker je bil tiho in mi ni povedal ničer v zvezi na to temo, sem tudi jaz odnehala. Ignorirala sem ga in ga hotela zbrisati iz svojega življenja. Tudi, ko sva se pogovarjala, sem nanj gledala stogo le s prijateljske strani. Vprašal me je, zakaj sem kar naenkrat odnehala, če mi je nekdo zelo všeč. Naredil se mi je cmok v grlu, a sem vseeno nadaljevala: "Ne morem vztrajati v stvareh, za katere vem, da niso možne in so le moja iluzija." Nagovarjal me je, koliko mislim, da imam "šanse" pri njem. "okoli 20 procentov mogoče? Povedala sem mu, da to zame ni dovolj, da bi vztrajala. On pa mi je še naprej razlagal, da naj izkoristim teh 20 procentov, da ni vse za stran. Vem, kaj je hotel s tem povedati. Da me ima rad in si želi, da bi se obnašala tako kot sem se pred mojo izpovedjo. Priznam, večkrat se je on spomnil name kot jaz na njega in to iz preprostega razloga: nisem mu hotela težiti in mu biti vnapoto. Ponavadi je tako, da ko ljubljenega ignoriramo, dosežemo, da se začne zanimati zate. Meni osebno je to brezveze, kajti če imaš nekoga rad in lahko v njegovi družbi pokažeš svoj pravi jaz, ni potrebno, da ga ignoriraš. Če pa ga imaš na vsake toliko časa čez glavo, se umakneš za kakšen dan. Spomnim se vsake njegove besede. Poskus še enkrat, uspelo ti bo, izkorist teh 20 procentov, morš jih. A jih boš? Danes pa čakam in čakam, kliknem na skypu in ne odpiše. Pri njem se doskrat zgodi, da se prehitro ustrašim, da me nima več rad (čeprav mi čez nekaj časa dokaže, da se motim) in postanem hladnan kot led. Vem, takšna bom tudi od tega trenutka dalje (dokler se pač ne omehčam :P)
Nisem noben predpražnik, da bi z mano grdo ravnali. Če me jemlješ za samoumevno in mi in mi znaš samo na trenutke pokazati, da me imaš resnično rad...me pač nisi vreden. Ne mislim se več obremenjevati zaradi njega. Porabila sem svojih 80% svoje moči in če mi je ostalo še tistih borih 20%, za katere pravi, da je nujno, da jih izkoristim - ne bom jih. Zakaj bi se vedno samo jaz trudila za naju? Obravnavam te kot boga, ti pa se včasih delaš preveč "zajebanga" in mi prbijaš krute stvari. Ne, nikol več. Aja, reče mi clo, zakaj nimam tipa. In rečm, da nevem. In potem ta "butara" izjavi: si že mela filing, da si lahka? WTF? Lahka? V življenju sm enkrat zabluzila in ko mam rada mam ful rada in tega se kmal ne da spremenit. Rečem mu, da js ne iščem nekoga, ki me bo imel rad samo 2 meseca, nato pa bo najine pravljice konec.
Vem, da "nakladam," vendar se ob pisanju tega dnevnika sproščam in počutim veliko lažje.
Za konec pa še njegova misel, ki me je zelo ganila: "Ne glej samo na oči in zunanjo lepoto, nekdo se ti mora zares vsidrati v srcein pustit stopinje v njem." Šele potem veš, kako močno ga ljubiš.
Konec pravljic, čas, da se vrnem v sedanjo realnost in si pri njem postavim določene meje. Ne bom več klikala, klicala, se spomnila nanj in ne, ne bom vsak dan obiskovala njegove fb strani. The end of the story ;)(;
Ko se mi na enkrančku telefona izpiše njegovo ime, se počutim kot bi letela. Počutim se, da lahko ob njem delam kar želim in se mi ni treba pretvarjati. Rad me ima takšno, kot sem. Pred nekaj dnevi me je vprašal, če imam koga nagledanga. Takoj sem mu odgovorila da ne in da so tipi za same probleme. Zadnje čase sem bila v pogledu ljubezni zelo pesimistična. On me je dvigal vedno višje in višje, nakar sem čez kak mesec pristala na realnih tleh. Od takrat naprej sem se držala pravila: Nič ne pričakuj, ker te tako nihče ne more prizadeti in tvoje srce čez nekaj časa ne bo potrebno lepiti skupaj. Vprašal me je, če imam koga posebnega nagledanega. Spet je sledil odgovor: "ne, nimam več. Vem, na kaj je namigoval. 2 meseca nazaj sem mu povedala resnico: da ga mam najraje na svetu in si brez njega ne predstavljam življenja. Ker je bil tiho in mi ni povedal ničer v zvezi na to temo, sem tudi jaz odnehala. Ignorirala sem ga in ga hotela zbrisati iz svojega življenja. Tudi, ko sva se pogovarjala, sem nanj gledala stogo le s prijateljske strani. Vprašal me je, zakaj sem kar naenkrat odnehala, če mi je nekdo zelo všeč. Naredil se mi je cmok v grlu, a sem vseeno nadaljevala: "Ne morem vztrajati v stvareh, za katere vem, da niso možne in so le moja iluzija." Nagovarjal me je, koliko mislim, da imam "šanse" pri njem. "okoli 20 procentov mogoče? Povedala sem mu, da to zame ni dovolj, da bi vztrajala. On pa mi je še naprej razlagal, da naj izkoristim teh 20 procentov, da ni vse za stran. Vem, kaj je hotel s tem povedati. Da me ima rad in si želi, da bi se obnašala tako kot sem se pred mojo izpovedjo. Priznam, večkrat se je on spomnil name kot jaz na njega in to iz preprostega razloga: nisem mu hotela težiti in mu biti vnapoto. Ponavadi je tako, da ko ljubljenega ignoriramo, dosežemo, da se začne zanimati zate. Meni osebno je to brezveze, kajti če imaš nekoga rad in lahko v njegovi družbi pokažeš svoj pravi jaz, ni potrebno, da ga ignoriraš. Če pa ga imaš na vsake toliko časa čez glavo, se umakneš za kakšen dan. Spomnim se vsake njegove besede. Poskus še enkrat, uspelo ti bo, izkorist teh 20 procentov, morš jih. A jih boš? Danes pa čakam in čakam, kliknem na skypu in ne odpiše. Pri njem se doskrat zgodi, da se prehitro ustrašim, da me nima več rad (čeprav mi čez nekaj časa dokaže, da se motim) in postanem hladnan kot led. Vem, takšna bom tudi od tega trenutka dalje (dokler se pač ne omehčam :P)
Nisem noben predpražnik, da bi z mano grdo ravnali. Če me jemlješ za samoumevno in mi in mi znaš samo na trenutke pokazati, da me imaš resnično rad...me pač nisi vreden. Ne mislim se več obremenjevati zaradi njega. Porabila sem svojih 80% svoje moči in če mi je ostalo še tistih borih 20%, za katere pravi, da je nujno, da jih izkoristim - ne bom jih. Zakaj bi se vedno samo jaz trudila za naju? Obravnavam te kot boga, ti pa se včasih delaš preveč "zajebanga" in mi prbijaš krute stvari. Ne, nikol več. Aja, reče mi clo, zakaj nimam tipa. In rečm, da nevem. In potem ta "butara" izjavi: si že mela filing, da si lahka? WTF? Lahka? V življenju sm enkrat zabluzila in ko mam rada mam ful rada in tega se kmal ne da spremenit. Rečem mu, da js ne iščem nekoga, ki me bo imel rad samo 2 meseca, nato pa bo najine pravljice konec.
Vem, da "nakladam," vendar se ob pisanju tega dnevnika sproščam in počutim veliko lažje.
Za konec pa še njegova misel, ki me je zelo ganila: "Ne glej samo na oči in zunanjo lepoto, nekdo se ti mora zares vsidrati v srcein pustit stopinje v njem." Šele potem veš, kako močno ga ljubiš.
Konec pravljic, čas, da se vrnem v sedanjo realnost in si pri njem postavim določene meje. Ne bom več klikala, klicala, se spomnila nanj in ne, ne bom vsak dan obiskovala njegove fb strani. The end of the story ;)(;
Naročite se na:
Komentarji (Atom)