sreča again=)

Dnevi hitro minevajo, jaz pa sem še vedno srečna in polna energije ter pričakovanja. Energijo mi daje ena posebna osebca, pričakovanje pa Švic, ki bo ta vikend. komj čakam Big Foot Mamo!! Nemorem skrit navdušenja, meša se mi že samo od misli, da jih bom spet vidla=)
Moje življenje je popolno. Pa sj je vsako življenje, samo zavedat se morš tega in znat cenit majhne trenutke. Meni to zadne čase presenetljivo dobro uspeva.
še enkrat: SREČNA SEM!! :D

Sreča

Kaj je sreča? Nepopisen trenutek, ko se ti zdi vse lepo in te iz tira ne spravi nobena stvar. Jaz sem jo občutila včeraj. Neverjetno, kako ti lahko samo en telefonski klic in oseba z drugega konca Slovenije pričara nasmešek na obrazu. Pa ne le nasmešek, počutiš se svobodnega in si prepričan, da bi lahko naredil nemogoče. Že kar nekaj časa je minilo od takega občutka. Sedaj pa sem back! =) Sanjarjenje o morju, plaži, utežeh, pravilni prehrani…toliko tem je, o katerih sva se pogovarjala. Vesela sem, da sem našla osebo, katera me nasmeji in sem pred njo res lahko jaz jaz. Počutim se domače in vem, da četudi bom izjavilo neko neumnost, se mi bo le nasmehnil in me popravil. Zdaj se zavedam kaj vse imam. Prijatelje, ki mi pomenijo največ. Zakaj bi se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi? Bolje, da se posvetimo dobrim stvarem, ki se nam dogajajo in jih znamo ceniti.

beda ljubezni

Poslušam komad Colors od Portugal the man in hočm spodit misli od njega. Res mi je ratalo že vseen zanga, sam pol pa kr na lepem – priblisk. Gledam slike s fešte na fejsu, dojamem, da njega ni gor. Tut drugač ni zahajou na nobene vaške partyje, sam useen me je prjela nepopisna jeza. Sploh se nism mogla kontrolirat in še zdj sopiham od jeze. Jeze, kr vem, da je biu z njo in sta šla zihr spet do konca. Po licu mi spolzi prva solza, nato druga, nato pa se jih usuje še kr velik. Počutm se izdano, razočarano, bedno. Prou rada bi ga vidla, se mu zdrla v obraz in pol bi bla kul. Vem, prej smo bli prjatli in bomo še ostal, sam vseen pa na trenutke tko boli. Zunj je sončk, pr men v srcu pa pada toča. Spomnm se vseh njegovih sladkih besed, obljub, skupnih sanj, potem pa se zavem sedanjosti. Pravijo, naj živim za sedanjost in naj pozabim na preteklost, vendar ni tko enostavno kt se sliš. Včasih nemorem prenest pritiska.
In potem pridejo spet trenutki (teh je velik več), ko čist pozabm nanga in mi je vseen s kom je, kaj počne, kk se ma. Pomirim se in pol še enkrat premislm zarad svojga čudnga obnašanja prej. A sm normalna? Je z mano vse uredu? Sm res lhk tko jezna nanga? Mam pravico? Glede na to, kaj mi je naredu, sm lahko, vendar js hočm odrast in sm mu že skorj vse odpustila. Za vsako solzo, k sm jo pretočila zarad njega, za vsako njegovo neizpolnjeno obljubo, vsako laž, vsak ignor. Sama sebe presenečam, da znam bit ponavad tko močne volje in mu prvoščm, da bi biu srečn z njo. Na nek način sm vesela, da sta onadva spet skupj, js pa samevam. Ne, nočm ga več. Bolj kot misel nanj me prevzema občutek krivde. Krivde, in to samo zato, ker sem se mu vedno pustila izzigrati. Zakaj sm si vzela zmeri čs zanga takrt k si je on zaželu moje družbe, zakaj nism bla nikol zahtevna do njega? Sploh se ne nehajo. Si odgovorim na enega, pa se mi takoj pojavi drugo. Ko si zaljubljen vidiš vse čisto drugače. Vse je popolno, ko pa se začne nekaj spreminjati, si zatiskaš oči pred resnico. Ljudje smo boječa in sebična bitja. Vedela sem, da ljubezen ne more trajati večno in bo nekoč propadla, vendar se na to prej nisem ozirala. Moja pričakovanja so bila prevelika. Nočem ponoviti te napake, sploh nočem več sanjat, kako bi bilo, če bi naredila kakšno stvar drugače. Zakaj so nam že kot otrokom brali ljubezenske pravljice, ki so se srečno končale? Škoda zgubljati besed in se trudit jezit. Za določene osebe se ne splača več potrudit. Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Eni ljudje so tako nezreli. Enkrat so za, drugič spet ne in medtem ti jokajo, kako te pogrešajo, te pripravijo do tega, da se ti zasmilijo. Sedaj ko pišem tole, sem se že pomirila in vem, da vedno obstaja neka sorodna duša, ki te bo imela rada ne glede na to, kakšen si v resnici. Občudujem prijatelje, ki mi stojijo ob strani. Dnevi hitro minevajo, skoraj ga ne omenjam več, a vseeno pride dan. Ko sem čisto na tleh in se mi zdi vse tako mračno. Kot da ne bi našla izhoda in se smilim sama sebi. Sedaj pa sem se zavestno odločila, da zaradi mene lahko počne karkoli, przadet me ne more več, ker me je s svojim obnašanjem že zbil na tla, me pohodu kot kakšen cigaretni ogorek. Res, da se čez pou leta ne bom več obremenjevala s temi težavami in bom mela pred očmi samo lepe trenutke, vendar ko pogledam nazaj, me močno stisne. Njegovo obnašanje do mene. Še zmeri ga ne dojemam. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Preteklost bom od sedaj naprej pustila za sabo in gledala naprej z dvignjeno glavo. Zakaj bi se ubadala z ljudmi, kateri si me ne zaslužijo in me ne cenijo dovolj? Izguba časa, volje.
Uuu, s kom sem spet filozofirala. Emanuelo:D haha, kterih lepih trenutkov sem se zdj spomnla. Naša klapa me je klicala enkrat ponoč in tko so mel preveč časa in so neki zafrkaval, js sm bla pa čist prepričana, da me kliče ta frendica, s katero smo ble skupj na morju in smo se ful ujele. Upam, da se letos na morju spet vidmo. Zakaj mora bit tko daleč? Prou pogrešam jo in potem najino »resno« pogovarjanje o nasprotnem spolu. Druga drugo spodbujamo in se smejemo zarad čudaške preteklosti. Solze so mi zopet zameglile oči. Ampak tokrat ne od žalosti, ampak od sreče. Tok časa je že minilo od najinga zadnjega pogovora, pa se še zmeri ujamemo. Srečna sem, da mam osebe, ki jim lhk rečem pravi prijatli in jih nočm zgubit.

VI. del

Minilo je že neki prečudovitih dni in še zdj ne dojemam vsega. Kakšno srečo mam, da lhk tko uživam in mam ob sebi osebco, za katero bi nrdila vse. Po prihodu nazaj v hišo sva bila oba presrečna, zaljubljena, čutila sva posebno energijo. Bil je že večer, ko sem se ulegla v posteljo in se odpravila spat. Tist trenutek pa je pršu k men, se usedu zdravn, me pokriv z deko in me gledou. Oboževala sem trenutke, ko me je občudoval in se mi znova in znova nasmihal in mi dajal občutek, da sm neki posebnega. Po dolgi in prijetni tišini mi je zašepetal na uho:« srečo mam, da sem te spoznou.« Noben mi ni reku še česa tko lepga. Niso mi pomembne osladne besede in pretvarjanje. Nekateri ti rečejo vse lepe besede, fejkajo, da so tut ponavad kul ter oh in sploh supr, sam da bi te zvlekl v postlo, on pa je biu čist drugačn. Drugačna zgodba. Počutila sem se, kt da ga poznam že od malga in pred njim me ni blo nikol strah, da bi rekla kakšno neumnost. Zopet me je začel poljubljat na vrat, vračala sem mu mokre poljube in čeprav so bli čisto navadni ter kratki, sem bila SREČNA. Postala sem nora nanj. Njegovi zobki, mel je.. kk naj povem?, vampirske in njegov nasmeh je bil res popovn. Na njem mi ni bil všeč samo videz, ampak tudi njegou karakter. Ko sem ga poljubljala, sem se počutila kot v devetih nebesih, vsak delček njegovega telesa sem oboževala, bil pa je samo moj. Predan mi je biu, z mano je biu nežen in izpolnil mi je veliko sanj. Zakaj bi ti nekdo kupovou materialne stvari, če nimajo pomena? Raje imam, da me preseneti na prou poseben način in greva skupej na kakšen izlet, kajti to si bom za vedno zapomnila. Materialne stvari lahko uničmo, našga spomina pa nemore noben zbrisat. Naša odločitev je, ktere spomine bomo obdržali v mislih in katerih ne. Poljubljava se, poskušam mu nrdit metuljčka. To je zame prvič.Z jezikom se nežno dotikam njegovega vratu, ga sesam, videt je, da mu je ušeč.

V. del

Vedno me je razvajal on, zato sem se odločila, da mu tokrat js nrdim presenečenje in nrdim njegovo najljubšo jed. Ribe. Z nežnim poljubom sem ga zbudila in mu pred nos pomolila zajtrk. Navdušen me je pogledou in reku:«nisem vedu, da znaš tut kuhat.« Zasmejala sem se in odvrnila:«ne podcenjuj me.« Pojedla sva in odšla na plažo. Prijel me je za roke ter sproti nosil vso najino prtljago. Bil je pravi kavalir. Razvajou me je, ob njem pa sem se počutila neki posebnga. Spet sva čofotala v vodi. Nauču me je clo skakat na glavo. Zmeri sem se tega bala in nikomur nism pustila, da bi me prepričou, da je varno skočt na glavo. Sem oseba, k včasih pomislm na najslabš. Pred mano se je vedno odvil film ljudi, ki so se na tak način ponesrečl in bodo za celo življenje na vozičku. Sama sebe sem presenečala, da sem ga ubogala in počela tisto, kar mi je naroču in ga skrbno poslušala. Prvi skok je biu obupen, on pa se mi je le smejou in hecou, da sm nadarjena. Ja seveda, sem si misla, ampk on je meu vedno ta čar, da me je prepričal za vsako stvar. Tut če bi bla žoga rdeča, on pa bi si zamislu, da je zelena, bi me v svoje mnenje prepričou. Ta lastnost me je na njem zelo prvlačla in včasih si je mogu zame res vzet čas, kajti nisem kar tako popustila. Nikol ni biu grob al pa nesramen do mene, vedno me je prepričou z lepimi besedami in potrpežljivostjo. Mojster dela vajo in vaja dela mojstra. Nasledn dan sem skok na glavo že obvladala in počutila sem se sposobno, bla sm pomosna nase, da sem premagala še en strah.
Ker zvečer nikakor nisem mogla zatisniti oči, sem zlezla k njemu na kavč. Pogovarjala sva se pozno v noč. Pogovarjala sva se o tipih, puncah in o tem, da je notranjost velik bol pomembna od zunanjosti. Zabrusila sem mu:«ne reč, da nikol ne zbiraš frendu po videzu.« Zamahnil je z roko in bil neki cajta tih, pol pa le izjavu: »če sem že koga takšnga zbrau, sva bla frenda en mesc, potem pa so se najine poti končale, ker nisva našla skupnega jezika.«

IV. del

Biu je tko lep. V mojem srčku je meu prou posebno mesto. Zagledala sem se v morje in razmišljala o njem. Tko veliko je, neskončno, osamljeno, js pa sedim poleg osebe, ki jo mam najrajš (sam da tega še neve) in cenim ta trenutek. Nekoč sem prebrala, da spoznavamo različne osebe, se imamo z njimi lepo ali pa nas spravijo na rob obupa in trenutki, ki jih z njimi preživljamo so neponovljivi. Nikoli več ne bova sedela na tej skali in razmišljala o morju. Ti trenutki se neponovljivi. Ko so mi skozi glavo švigale različne misli, sem opazila, da me Tadej nezavedno opazuje s kotički oči. Obrnem se, ga pogledam in mu vrnem nasmeh. Prevzame me njegova lepota. Tišina. Vendar to ni bila tista tišina, v kateri ti je neprijetno in razmišljaš kaj bi rekel, da bi jo zapolnil. Počutila sem se posebno. Vedno mi je neprijetno med tišino, ko pa sva skupej midva, jo obožujem, ker vem, da se drug ob drugem počutiva domače. Opazila sem, da nanj ne gledam več kot na prijatelja, ampak kot na predstavnika moškega spola. Obožujem vsako stvar na njem, vsak nasmeh, najlepš pa mi je, da sem pred njim res lahko js. Se smejem, jokam, sem tečna, jezna, pred njim lahko pokažem vse svoje občutke in ne glede na vse, me ima še vedno rad. Pred njim lahko izjavim še tako neumnost, pa me ne bo imel za totalno zmešano. Vesela sem, da sem končno našla takšno osebo in nikol ga nočm zgubit. Nežno me prime za vrat in me poljubi na lice, nato na ustnice. Nisem mogla skriti zaljubljenosti in mu začela poljube vračati. Nežno sem ga poljubljala po vratu, licu, ustnicah. Z vsakim pogledom sem ga požirala z očmi. Zdeu se mi je kt čarovnik, k me je začarou in sama sebe ne prepoznam. Še nekaj dni nazaj je bil zame le dobr prjatu, zdj pa se mi je zdeu tako lep, neki posebnega, kr prej nisem nikol opazila na nobenmu tipu. Nežni poljubi so se nadaljevali pozno v noč in ko naju je začelo rahlo zebsti, sva objeta odšla domov. Ni bilo sprenevedanja ali občutka strahu, kako se bova sedaj obnašala drug do drugega, kajti oba sva vedela, da drug do drugega čutiva nekaj posebnega. Kot vsak večer, sem se ulegla in takoj zaspala.

III. del

Ura je bila že 11, ko sem se zbudila, iz kuhinje pa je zopet dišalo in vonj me je kar omamil. Obujem si natikače, oblečem spalno srajico in se odzibam k njemu. Vidim ga, kako leta po kuhinji in pripravlja pribor. Prvič se mi je na njem zdelo nekaj… nekaj posebnega. Sonce je posijalo na njegove razmršene lase in v pižami je biu tko…lep. Nikol ga še nism vidla v takšni luči. Bil je postaven moški, njegovi črni razmršeni lasje so takoj vzbudili mojo pozornost, njegove zelenkaste oči pa so me prevzele.…Za vedno sem želela streti vanj in ga občudovati. Bil je kar precej večji od mene in zavedla sem se, da je moški po mojem okusu. Bil je brez majice in opazila sem, da tut ni preveč suh. In tko kot pravm js: meu je »maščobne« mišice. Ravno to na tipu obožujem, ker lhk kj stisneš k seb. Pozajtrkovala sva in šla na plažo. Tam sva šla plavat in na moje začudenje sva kmalu šla ven iz vode. Ponavadi jo je oboževal in sem ga morala dobesedno odvlečt iz morja, sedaj pa je sam dal tak predlog. Usedla sva se na bližnji kamen, hotela sem se ogrnit z brisačo, nato pa ugotovila, da sem jo pozabila v najini hišici. S svetlečimi oči me je pogledal in me nežno ogrnil z njegovo ter me nežno poljubil na lice. Sonce je že zahajalo, midva pa sva še vedno sedela na obali in se pogovarjala. Ostala sva sama na celotni plaži.