Misel nate ne boli več tako kot prej. Pridejo trenutki, ko razmišljam kaj počneš. Še kdaj pomisliš name? Ko pomisliš... se ti kotički ust premaknejo navzgor? Se spominjaš najinih lepih trenutkov? Sem se ti zasidrala v srcu kot nekdo, ki ti je včasih pomenil veliko?
Veš, mislim nate, skoraj vsak dan. Uops, ne, ne skoraj vsak dan... ampak vedno. Minili so trije meseci, jaz pa te imam še vedno v svojem srčku. Priznam, pogrešam te, drugače ne bi pisala in si predstavljala, da boš to pismo dejansko prebral.
Pa ti? Me pogrešaš? Še veš, kdo sem? Se še spominjaš najinih prvih trenutkov? Tako zelo sem bila srečna. Zame si bil kot angel, ki je padel z neba. Usoda je bila tista, ki naju je zbližala. Ali pa mogoče le naključje? Če bi imela možnost, bi ti rekla, da te imam rada, da si mi pomenil vse in si bil moj sonček. A ti ne morem. Kar naenkrat, po slabih 2 letih se je vse skupaj končalo. Tako surovo, tako neumno. Najraje se spominjam začetkov. Začetki so vedno najlepši. Velikokrat sem se zavedla, da sanjarim o tebi. Kako bi bilo, če bi... vedno pride vmes ta ČE. Zamišljam si, kako bi bilo ob najinem prvem srečanju. Z veseljem bi te poklicala ali ti napisala sms. Vem, da beseda midva nikoli ne bo obstajala za naju. Ni mi pomembno, če imaš drugo (vendar je nimaš, to vem globoko v sebi, ker me imaš še vedno rad). Tam nekje spodaj, v srčku, a je ljubezen do mene nekoliko zaprašena. Zaradi vseh neumnosti, ki sva jih počela drug drugemu. Ni mi pomembno, če bi mi rekel, da me ne ljubiš in ti ne pomenim nič. Če bi mi rekel, da svojo srečo deliš z drugo se nebi ujezila. Privoščila bi ti. Še sama ne vem zakaj, očitno je taka ljubezen, Tistemu, ki ga ljubiš in ga imaš resnično rad, mu privoščiš le najboljše. Le ena stvar mi je pomembna. Da vem, da si dobro, da vem kje si, kaj počneš.
Včasih bi začela kričat, ko se spomnim, kako sem te imela rada. Vedno se te bom spominjala, nikoli ne bom dovolila spominu, da te pozabi. Ne manjka veliko, da bi te poklicala, takrat se prisilim in se začnem spominjati slabih trenutkov s tabo. Kako si bil nesramen do mene. In si rečem, da na svetu obstaja nekdo drug, ki me bo imel resnično rad in mi bo to znal tudi povedati in pokazati z dejanji.
Čakam na tvoj klic, sms, klik, karkoli. A ga še nisem dočakala. Očitno je res konec. Vsaka stvar se nekoč konča. Občudovala sem te, spominjam se vseh drobnih trenutkov. Pomenil si mi takooo veliko. Ko sem se pogovarjala s tabo sem žarela od sreče. Tako nasmejana nisem bila še pri nikomur.
RADA TE MAM! Upam, da se bo našel nekdo, ki mi bo zarisal nasmeh še višje kot ti (čeprav je to nemogoče). Zakaj? Si še vedno predstavlajm, kako bo bilo nekoč... ko bova starejša leto ali dve in se bova videla? Zakaj si to počnem? Še sama se ne razumem. Glavno je, da si mi pomenil veliko veliko.
