Skobacala sem se s pograda in odšla v kuhinjo. Tole morje mi postaja prav všeč. Nabrala sem si nekaj bonbonov. Vedno jih prebiram. Vzamem samo bonbone zelene, oranžnein rumene barve, rdeče pa vržem nazaj v škatlo. Nato se počasi, kot nekakšen polž odplazim nazaj na pograd. Priznati moram, da me je kar malo strah na njem. Ko sem bila stara devet let, sem padla z njega in si zlomila dve kosti na levi roki. Če bi bila ograja, se to ne bi zgodilo. Tudi letos je ni. Na vse pretege se trudim ostati mirna ter spati, vendar se vedno razmetavam na tuji postelji. Ko sem se sredi noči zbudila in odšla na wc, sem se zazrla v ogledalo. Prikazen na njem mi ni bila niti malo všeč. Lasje so iz vseh strani štrleli pokonci kot nekakšne antene. Zasmejala sem se in sama pri sebi dodala: saj smo na dopustu. Za dve uri sem odšla še spat, nato pa me je premamil vonj iz kuhinje. Mami je že pekla moj najljubši zajtrk. Hrenovke z jajci. Zbrali smo se za mizo. Ker sem bila lačna kot volk, sem se z veseljem pri priči posvetila hrani. Nato smo odšli na plažo. Vdala sem se v usodo, da letos ne bom imela takšne sreče in ne bom imela dobrega razgleda nad nasprotnim spolom. Ups, napaka. komaj sem se usedla, sem zagledala nekaj hudih "žrtev." Dva sta imela dolge lase. Pri mlajšem mi je bilo všeč to, da se je ljubeznivo in s polno veselja igral z dojenčkom. Potem je bil tukaj še žiga. Njemu sem se velikokrat nasmejala. Vedno je bil pod nami. Ravno en dan prej je mulce učil osla. Spomnim se, kakšni smo bili mi v teh letih. Niso igrali dolgo, že so se začeli kregati, on pa se je le smejal. Bili so doma blizu Cerknjice in njihov naglas je bil prav smešen. V zavijanju so bili hujši kot mi. Zvečer sem odšla v hišico, da sem si umirila živce od staršev, predvsem atija. Vsi smo se strnijali, da smo nekaj posebnega, če se ta dopust ne bomo "pobili." Doma smo navajeni, da se med dnevom držimo bolj zase in nobenemu ne skačemo po živčkih. Šla sem mimo biljardov. Lansko leto in leta prej je žetone prodajal Dino. Mmm... ko se spomnim nanj. Letos pa ga je zamenjal še en boljši. Nemorem vrjet, da so tudi hrvatje taki vukri. Nevem imena, zato ga bom poimenovala kar..hm..Alen. Ima srednje dolgo svetlo rjavkaste lase, visok je okoli 180 sentimetrov ter ima rjave oči, ki te potegnejo vase. Zdi se mi nekaj posebnega. Po moji oceni je star okoli 20 let, lahko tudi kakšno leto manj. Oooh, kaj je hud! Všeč mi je tudi, ker je zelo prijazen. Stopala sem proti igrišču za odbojko. Moji koraki so bili hitri zaradi fronte na domačem terenu. Prav o ničemer nisem razmišljala. Ati me je zares spravil ob živce. Biljardi niso bili polni, po cesti pa sem stopala edina. Alen mi je zažvižgal in moje razpoloženje je bilo takoj boljše. Da me tak hud tip opaz? Hudoooo :D
Tisti dan mi nihče več ni prišel do živega. Bratu sem zatežila, da bova šla večkrat biljard in bom lahko hrvaško lepoto večkrat uzrla.
